Ddr. Tamara Griesser Pečar, zgodovinarka: Letos je 25. obletnica zloma berlinskega zidu. V nemški televiziji predvajajo na vseh programih filme, dokumentarce, diskusije in pogovore s protagonisti. Tako smo ponovno priča gradnji berlinskega zidu, pobegom čez mejo in ustrelitvami, panevropskemu pikniku v Sopronu, dogodkom okoli nemškega veleposlaništva v Pragi, predvsem pa tudi ponedeljskim demonstracijam v Leipzigu, kjer so z množičnimi miroljubnimi protesti, molitvijo ter prižiganjem sveč uspeli zlomiti oblast itd.
To nas spominja seveda tudi na dogajanje pri nas, na množične demonstracije ob sodbi proti četverici in na druge shode v Sloveniji, na majniško deklaracijo, na plebiscit, na katerem so se Slovenci jasno izrekli za samostojno, suvereno državo, na pričakovanje večine, da bo Slovenija postala demokratična, svobodna, gospodarsko uspešna država. Danes moramo žal ugotoviti, da tranzicija v Sloveniji ni uspela. Demos je bil prešibak, da bi lahko speljal nujne strukturne reforme, predvsem pa da bi preprečil, da obremenjeni ljudje še naprej zasedajo odgovorna mesta v politiki, sodstvu, na univerzah in drugod. Kljub ustrezni državni ustavni ureditvi, je Slovenija na vseh področjih obtičala v objemu starih, režimskih omrežij. In prav zato, ker se je pojavil nekdo, namreč Janez Janša, ki je pokazal resen namen, da državo osvobodi teh nezdravih povezav in ker so začeli padati okostnjaki iz omar, so ta omrežja poskrbela, da je bil obsojen brez vsakih dokazov in moral v zapor. Ker pa kljub temu ni dal miru in so ga volilci ponovno izvolili, se gonja proti njemu seveda nadaljuje. To zgovorno kažejo besede predsednika Vrhovnega sodišča gospoda Branka Masleše, ki, če bi se držali edinega lustracijskega zakona, ki ga Slovenija premore, namreč Zakona o sodniški službi, sploh ne bi smel zasedati trajnega sodniškega mesta. Zakon namreč v 3. odstavku 8. točke predvideva, da trajni sodniški mandat ne morejo pridobiti tisti, ki so v prejšnjem režimu sodelovali pri kršitvah človekovih pravic.
Medtem ko so ljudje v Vzhodni Nemčiji pravočasno preprečili uničevanje dokumentov tajne politične policije Stasi, se kaj podobnega v Sloveniji žal ni zgodilo. Sicer je tudi v Nemčiji tajna policija Stasi začela brisati sledove za seboj. Ker se je ročno uničevanje dokumentov izkazalo kot prezamudno, so v zahodnem Berlinu pokupili vse ustrezne stroje, vendar jih ni bilo dovolj naprodaj, zato se je ročno uničevanje nadaljevalo. Množica, ki je zasedla centralo Stasija v Berlinu, pa tudi njene podružnice drugod po državi, je uničevanje ustavila. Ostale so številne vreče polne majhnih koščkov papirja. Najprej so sestavljali dokumente ročno, kar je bilo izredno zamudno delo, sedaj pa poteka virtualna rekonstrukcija. Če primerjamo, pa ugotovimo, da je bilo v Vzhodni Nemčiji uničenega samo 5% gradiva, v Sloveniji pa najmanj 80%. V Sloveniji so se dokumenti uničevali že prej, ob raznih kriznih situacijah, vendar se jih je največ uničilo prav malo pred osamosvojitvijo, takrat je bilo npr. uničenih kar okoli 4000 strani o represiji proti Katoliški cerkvi. Žal tega početja ni nihče ustavil in tudi nihče za to ni odgovarjal. Ker pa je kljub temu vedno več za prejšnji režim uničujočih podatkov prihajalo iz arhivov, so tisti, ki se tega bojijo, poskrbeli za to, da se arhivski zakon spremeni in dostop do podatkov storilcev onemogoči ali vsaj oteži. Prvi poskus spremembe zakona je na referendumu prepričljivo spodletel, druga novela pa na referendumu iz dveh razlogov ni bila razveljavljena, namreč zaradi zavajajoče dikcije referendumskega vprašanja in pa, ker kljub večini proti, ni bil dosežen potreben kvorum. Da smo imeli nasprotniki novele prav, se je izkazalo takoj potem, ko je zakon začel veljati. Danes se po črki zakona tehnično in časovno zavlačuje ali celo onemogoča dostop do preostankov režimskih fondov, predvsem pa se zapira dostop do podatkov nosilcev javnih služb – in to deloma tudi tistih, ki držijo danes Slovenijo kot talca. Stanje je hujše, kot smo predvidevali.
Pred nekaj dnevi je predsednik državnega zbora dr. Milan Brglez v intervjuju z Mladino dal naslednjo nezaslišano izjavo: „Prej smo bili vezani na drugačen tip države, ki je imela dediščino, kredibilnost in določeno pripoznanje v mednarodni skupnosti.“ Kako je to moč razumeti? Da naša država nima korenin in tudi ne kredibilnosti in da je slabo zapisana v mednarodni skupnosti? Z drugimi besedami, da je bilo prej vse boljše? Seveda Brglez tukaj ni osamljen. Spomnimo se proslave v Stožicah, na komunistične simbole tam in s kakšnim navdušenjem so prisotni s predsednico vlade Alenko Bratušek na čelu peli komunistične pesmi.
Pred nekaj dnevi sem bila na konferenci v Sopronu, ki jo je organiziral Zgodovinski arhiv Madžarske Državne Varnosti. Prisotni so bili predstavniki večine postkomunističnih držav, članic EU. Tudi tam so sicer poročali o nostalgiji, vendar niso poročali o politikih s tako miselnostjo na tako visokih položajih v državni hierarhiji. Seveda imajo državljani v totalitarnih državah večji respekt pred oblastmi in pred policijo. To pa zato, ker jim oblast vzbuja strah, ker niso pozabili umorov, mučenj, sodb brez vsake podlage, streljanj na mejah, zapostavljanje vernih, kmetov in sploh vseh drugače mislečih. Kakšna je bila vsakdanjost prejšnje države? Ni bilo svobodnih volitev, ni bilo delitve vej oblasti, ni bilo svobode govora in medijev, človekove in državljanske pravice so se teptale z nogami, partija je s pomočjo državne varnosti obvladovala celotno družbo, država je bila plen ene same stranke oz. privilegirancev, ki so to stranko vodili itd. Si želimo tako državo nazaj?
Brglez pa je v intervjuju relativiral tudi pozitivno pravo in, če sem ga prav razumela, kazal veliko naklonjenost do naravnega prava, v imenu katerega so bili po njegovem mnenju izvršeni povojni poboji. Ta izjava je podobna izjavam in delovanju revolucionarnih oz.režimskih pravnikov med in po vojni vse do osamosvojitve, pri nekaterih pa še po tem. Kaže v smer, ki samovolji na široko odpira vrata. Če namreč zakoni niso tisto, na čemer sloni država, potem je konec svobodne, demokratične družbe.
Včasih je tim. naravno pravo oz.to, kar je veljalo kot ljudski čut pravičnosti, tolmačila Komunistična partija. Po tem načelu je delovala prejšnja totalitarna oblast, delno pa očitno še danes vodi ravnanje mnogih v politiki in sodstvu. Sicer ne bi bilo mogoče, da je nekdo na več inštancah obsojen brez vsakega dokaza. Na tak način lahko konča za zapahi vsakdo od nas. Zadnje poročilo Svetovnega gospodarskega foruma (WEF) o konkurenčnosti, je tudi lestvica o neodvisnosti sodstva. Lestvica, nastala na podlagi ankete med menedžerji, Slovenijo uvršča na 91. mesto med 144 državami.
Slovensko Ustavno sodišče je ugotovilo: „Bivši jugoslovanski in v njegovem okviru slovenski ustavni in državno institucionalni sistem v nasprotju z izročili evropske pravne civilizacije ni postavljal v ospredje človekovih pravic in ni izoblikoval pravnih omejitev državni oblasti in njenemu nasilju. Očitno se še nismo povsem oddaljili od tega sistema. Brglez namreč ni osamljen v svojih zgrešenih ocenah. Če spremljamo seje raznih parlamentanih komisij, smo lahko samo zgroženi nad izjavami nekaterih poslancev, pa tudi nad tem, da poslanci enostavno z izgovori ne prihajajo na vabljene seje neljubih komisij, tako Komisije za peticije ter za človekove pravice in enake možnosti, potem pa imajo čas za to, da pred razpravno dvorano pijejo kavo, Nihče jih ne kliče na odgovornost. Lahko smo zgroženi nad tem, da se vse kar opozicija predlaga zavrže ne glede na to, za kaj gre. Demokracija ne pomeni samo voljo večine, ampak tudi spoštovanje manjšine – ne samo narodnostne, temveč tudi politične, verske, svetonazorske itd. Tega spoštovanja v Sloveniji ni zaslediti ne v parlamentu in ne v sodstvu, pa tudi ne na drugih področjih kot npr. v zgodovinopisju.V Sloveniji moramo šele uresničiti enakost v družbi in pred zakonom.
Bog živi Slovenijo!
Odbor2014.si