Vse to vzbuja slabe občutke. Ne le, da naše institucije niso dale ustreznega epiloga največjim ekscesom iz obdobja epidemije. Živimo v obdobju, ko se velika večina najdražjih stanovanj v Ljubljani kupuje z gotovino. Po Sloveniji rastejo vile brez hipotek, medtem ko se na tisoče zaposlenih v javnem sektorju po podražitvah življenja v zadnjih letih komaj prebije čez mesec.

15 let po zlomu tajkunov smo na pogon več sto milijonov evrov vrednih poslov na železnicah in drugi infrastrukturi spet dobili razred domačih oligarhov. V sivem polju med javnim in zasebnim, kjer se pretakajo milijoni, je zrasel nov razred podjetnikov, ki imajo vse večji vpliv tako na družbeno kot politično življenje. Med najbogatejšimi ljudmi v državi so zdravstveni dobavitelji, torej ljudje, ki v tujini kupijo nek izdelek in ga preprodajo našim javnim bolnišnicam.

Spet se počasi, a zanesljivo, med ljudmi plazi tisti neprijetni občutek, da je nekaterim dovoljeno vse in da nobena od afer ne dobi ustreznega epiloga. Družba postaja otopela. Novica, da so neznanci vlomili v hišo sodnika iz Brežic in jo zažgali, bi bila nekoč tudi pri nas znak za alarm, za refleksijo, na kateri točki smo kot družba. Danes pač to ni, zato gre v enem dnevu mimo.

Necenzurirano