Mi živimo v takšnih razmerah kot v Afriki, kot v kakšni banana republiki. Tam lahko preživiš samo, če si v politiki. Pri nas je isto. Dokaz je preprost. Cerar zbira glede ena to, da je profesor, izobražen človek, same takšne ljudi, ki prihajajo iz pisarn, ki imajo znanje, nimajo pa naravnega občutka za ljudi. To se sedaj obrača v neko nenapisano pravilo, da če nekdo nima magisterija, ne more kandidirati za parlament. Tako daleč to gre. Politika je pri nas takšna, tako usmerjena, da nikdar ne bosta ta dva pola, levi in desni, ki sta se oblikovala v drugi svetovni vojni, dosegla spravo. Iz tega nasprotja politika črpa energijo. Če bi prišlo do sprave, bi vsi odleteli. Z Marjanom Podobnikom sva pred leti sodelovala pri snemanju plošče, na kateri sem sodeloval kot aranžer. Pozneje me je povabil, če bi sodeloval na volitvah na listi Ljudske stranke, iz katere je želel narediti moderno evropsko ljudsko stranko, ki ne bi bila zgolj vezana na kmečko prebivalstvo, pač pa odprta za vse ljudi, ki sprejemajo program stranke. Privolil sem, saj sem ga poznal kot zelo pozitivnega človeka, človeka, pripravljenega pomagati ljudem.
To pozitivnost je on tudi izkazoval svojim volivcem. Volivci so to začutili, postal je nevaren levici, ki je imela vsa orodja manipulacije pri nas. Dejstvo je, da levica vodi to igro. In so ga takoj onemogočili. Ti principi, ki veljajo, medijska manipulacija, ki je organizirana, koordinirana. Mediji te lahko uničijo v trenutku. Tako je bilo z Marjanom Podobnikom, ne samo da so mu zaprli vsa vrata, ampak so v hipu iz pozitivnega človeka ustvarili sovražnika države. Vsi, tudi njegova družina, vključno z otroki, so bili stigmatizirani vsi, ki smo se družili z Marjanom Podobnikom, se družili z desnico, smo postali sovražniki levice. To je možno samo v Sloveniji. Nisem bil član stranke, a so me kljub temu potem vsi začeli žigosati, da sem član desničarske članke, njihov sovražnik.
Intervju s Tadejem Hrušovarjem v tiskani izdaji Reporterja
