Stanislav Kovač: Da je velika farsa tudi Lukšičev boj proti klientelizmu, kaže že njegov odnos do državnega premoženja, ki je v resnici talec Lukšičeve SD. Ta stranka si je v zadnjih letih prigrabila odločujoč politični nadzor nad 12 milijard vrednim državnim premoženjem in s tem postala največji »kapitalist« v državi. Seveda z našim denarjem. Spomnimo se le nekdanjega AUKN, ki ga je vodila političarka SD Dagmar Komar, ta institucija pa je bila dolgo neprebojna politična trdnjava SD. Ko je funkcijo AUKN prevzel Sod, si je Lukšičeva SD spet prigrabila ključne nadzorne funkcije, saj je bil še pred nekaj dnevi predsednik nadzornega sveta Soda Otmar Zorn na predlog SD, predstavnik SD pa je tudi predsednik uprave Tomaž Kuntarič, ki ga je pred nekaj meseci Lukšič predlagal za finančnega ministra iz kvote SD. Zato ne preseneča Lukšičevo goreče nasprotovanje privatizaciji, saj bi s tem njegova stranka in z njo povezane interesne skupine izgubile nadzor nad državnim premoženjem in vpliv nad koristmi, ki jih prinaša več milijard vredno državno premoženje.
Lukšič je skupaj z našimi vrlimi vstajniki tudi veliki zagovornik uvedbe tako imenovanega demokratičnega socializma in za zgled Sloveniji postavlja čas med letoma 1945 in 1990, ki ga v resnici označuje kršitev vseh temeljnih človekovih pravic in svoboščin. V totalitarnem režimu je največje koristi od tega sistema imela partijska elita, katere naslednica je prav Lukšičeva SD. Gre za razpoznavni model delovanja Lukšiča in SD, ki na aktualnem primeru koncesije Lukšičeve žene vsem sporoča, kaj nas čaka v primeru njihovega prevzema oblasti: za Lukšiča, SD in njihove privržence korist, za preostalo družbo pa še večji egalitarizem, ki se je v tako opevanem socializmu končal v enakosti v revščini in bankrotu.
Finance.si
