Nič, kar govori, piše ali misli ustavni sodnik Jaklič ni sporno, kaj šele problematično. Gre le za temeljno oziroma v Sloveniji skrbno prikrito vprašanje o tem, kdo lahko oziroma ima pravico prosto in odkrito govoriti o vsem, kar mu pade na pamet. Kajti slovenska družba v svojem bistvu ni egalitarna, kot to napačno poudarjajo nekateri intelektualci, ki izhajajo iz "pravih" družin. Ne, slovenska družba je v resnici utemeljena na segregaciji oziroma ideološkem apartheidu.
Če si levičar oziroma liberalec - dovolj je že to, da se nekdo deklarira kot to -, potem je obseg tvoje svobode govora neprimerno širši kot v primeru, ko se v tem kalupu ne vidiš. Če bi bil Jaklič deklariran levičar - ne pa da ob nedeljah hodi k maši, lepo vas prosim -, če bi izhajal iz naprednega, revolucionarnega, partijskega miljeja, potem bi lahko počel, kar bi ga bila volja, pa se mu ne bi zgodilo nič.
Kajti kar je v naši "ljudski republiki" dovoljeno Jupitrom, je prepovedano volom oziroma vsem tistim državljanom, ki jih ima oblastna nomenklatura za teleta, koristna samo za to, da plačujejo davke, hodijo v službe in da so tiho. Še tistih šest zasebnih šol jim najraje ne bi privoščili.
