Ramadan postavi življenje na glavo. Od zore do mraka ni vode in hrane

Ramadan postavi življenje na glavo. Od zore do mraka ni vode in hrane. Le bolnim, starcem in majhnim otrokom je dovoljena izjema. Trgovine so čez dan zaprte. Ulice so prazne; pred pripeko se skrivajo v hišah, da še bolj ne dehidrirajo. Po ves dan spijo. Večina dela se ustavi; tako v genenah –vrtovih oaze kot v majhnih manufakturah.

Ljudje so utrujeni, brezvoljni, tisti, ki morajo opravljati redne službe, so slabe volje, vidno jezni. V večjih mestih, torej v Kairu, ki prav tako čez dan precej opusti, prihaja v prometu do sporov in pretepov med moškimi, nesreč je več kot običajno. Ramadan tako ni primeren za naše moderne (post)industrijske čase; na vasi, kot je oaza Siva, še nekako uspe.

Mesta, ki so v običajnih islamskih državah že tako umazana, postanejo super nečista, smeti se kopičijo. Če je ramadan poleti in v vročini, je smrad neznosen in so roji muh.

KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24