Ramadan postavi življenje na glavo. Od zore do mraka ni vode in hrane. Le bolnim, starcem in majhnim otrokom je dovoljena izjema. Trgovine so čez dan zaprte. Ulice so prazne; pred pripeko se skrivajo v hišah, da še bolj ne dehidrirajo. Po ves dan spijo. Večina dela se ustavi; tako v genenah –vrtovih oaze kot v majhnih manufakturah.

Ljudje so utrujeni, brezvoljni, tisti, ki morajo opravljati redne službe, so slabe volje, vidno jezni. V večjih mestih, torej v Kairu, ki prav tako čez dan precej opusti, prihaja v prometu do sporov in pretepov med moškimi, nesreč je več kot običajno. Ramadan tako ni primeren za naše moderne (post)industrijske čase; na vasi, kot je oaza Siva, še nekako uspe.

Mesta, ki so v običajnih islamskih državah že tako umazana, postanejo super nečista, smeti se kopičijo. Če je ramadan poleti in v vročini, je smrad neznosen in so roji muh.

KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24