Raka so mi diagnozirali pri 29 letih - povezal sem se z Ljubljano in v istem trenutku s krvjo pobruhal vso mizo

Verjamem, da vas mnogi športni navdušenci pogrešajo na televiziji.

O tem pa iskreno dvomim. Pred kamero nisem bil že 22 let, to pa je ena generacija. Morda se me starejši še spomnijo, ja. No, pravi novinar mora biti kritičen najprej do samega sebe. Tako moram poudariti, da se s komentatorstvom/reporterstvom neposrednih prenosov ne morem ravno pohvaliti. Začel sem strahovito dobro, potem pa je prišel prvi rak. Leta 81, ko sem zboleval, zdravniki osem mesecev niso mogli ugotoviti, kaj mi je. Na raka sploh niso posumili, saj takšno diagnozo dobivajo ljudje, starejši od 45 let, jaz pa sem jih takrat imel 29. Delal sem ves čas, neposredne prenose, Bojan Križaj in tako naprej. Vsakega reporterja, četudi ima dolgoletno kariero, stisne v pleksusu, ko se usede za komentatorsko mizo in ko prime mikrofon v roke. Ko sem se ravno v Marksteinu povezal z Ljubljano, sem v istem trenutku s krvjo pobruhal vso mizo. Vseeno sem opravil prenos, vendar slabo. Vse tisto leto sem delal slabo. Po raku se mi je vse uprlo in sem rekel, da ne bom več reporter. Prešel sem na druge žanre, vmes uvedel tri nove oddaje, obnovil Sedmo stezo.

Celoten intervju z Marjanom Lahom lahko preberete v tiskani izdaji Reporterja