Zanimivo je, da sem imela prvih nekaj let pravo averzijo do njene glasbe. Zame je bilo preveč boleče sploh slišati njen glas. Z mamo sva si bili res zelo blizu, saj je bila ves čas doma, ob meni. Nisem je doživljala kot megazvezdo, saj je zadnje pesmi posnela že leta 2004. Morda je kak otrok v šoli kdaj kaj omenil, sicer pa je bila zame samo mama. Večkrat rečem očetu, da je največja tragedija, da je sploh nisem poznala kot celostno osebo …
Potem pa je bilo nenadoma prepozno. Sicer pa smo se včasih šalili, da je bila kot navigator – doma je imela vse pod nadzorom. In ko je umrla, sem ostala brez te točke, ki me je definirala v otroštvu. Očeta sem poznala bolj logistično, če lahko tako rečem, zato sva imela dolgo pot, da sva se sploh spoznala. Dokler je bila z nami mama, se je osredotočal na posel, saj smo bili staromodna, tradicionalna družina. Mama oskrbuje, oče priskrbuje.
Čeprav se je po njeni smrti izkazalo, da so nekateri sorodniki zunaj naše primarne družine nanjo gledali kot na kravo mlekarico. Nisem dobila občutka, da bi bili ponosni na vse, kar je naredila, ampak jih je njen odhod bolel predvsem zaradi finančne izgube, saj je mama rada vsem pomagala. Kar zmrazi me, ko se spomnim na ta odnos. Veste, da me sorodniki po njeni strani v zadnjih desetih letih niso niti enkrat poklicali!
