Priznam, da sem pokvarjena, duševno bolna, če želite, tako, kot smo vsi ljudje. Izkoriščala sem to, kar mi je nudila civilizacija, kar mi je omogočala moja človeška blaznost. En sam človek ne more narediti ničesar, tudi če ves čas sedi doma. En človek ne more rešiti narave. Stopila sem v reko in zaplavala skupaj z drugimi. V reko, ki vodi v propad. Jaz sama ne morem nič. A če bi le mogla, ne bi onesnaževala narave. Moje davne sanje so bile imeti "hišico v preriji". Dva stara upokojenca, veliko živali, maline... to sodi v shemo, da ne delaš škode. A Bernardka je bila rojena v mestu. Nosil me je tok. Počutim se krivo. In imam občutek, da me narava lahko krepko po riti, ker sem delala škodo. Tako kot vsi drugi. A poskušam razumeti, kaj in kako se to dogaja.
ZARJA JANA