Zaradi napačnega vodenja arbitražnega postopka in kasneje še kriznega upravljanja prisluškovalne afere s strani Karla Erjavca in Mira Cerarja je arbitražna razsodba ugodila hrvaškim zahtevam, a je istočasno – paradoksalno - neizvršljiva.
Poraženec zahteva implementacijo, medtem ko se ji zmagovalec odreka. Vlade se bodo zamenjale, čas bo pretekel in Hrvaška bo zagotovo nekega dne našla način za sprejetje arbitražnih odločitev, ampak zaplet, kateremu smo priča, je pripeljal do nepopravljive škode.