Sredi puščave sem naletel na skupino Portugalcev, gledalcev dirke. Ustavil sem se pri njih, jih prosil za vodo, potem so mi dali še jesti. Piknik sredi Patagonije.
Pomislil sem, da bom dobil udarec v rit, v hrbtenico, a sem si rekel, da raje tvegam nogo.
Naučil sem se, da ni vredno tvegati, zlasti če ne po mestih med prvimi dvajsetimi.
V Abu Dabiju je sonce tako v zenitu, da ni senc. Pelješ se in ne vidiš vrha sipine, ne vidiš, kdaj bo odrezano. Včasih sem se peljal, zdelo se mi je, da je podlaga ravna, a motor je dvigalo po pol metra.
Pelješ se 110 kilometrov na uro in gledaš gore, ki ti dajejo moč.
Vedel sem: če še drugič ne bom končal dirke, bom zelo težko še kdaj prišel zraven.
Verjamem, da je marsikdo takega mnenja, a jaz si ne želim Dakarja v Afriki. Iz preprostega razloga, ker vem, kakšne so bolnišnice v Maliju, Senegalu, v teh državah. Bog ne daj, da tam končaš.
Zdravstveno zavarovanje je všteto v ceno Dakarja, zdaj vem, zakaj je prijavnina tako visoka.
INTERVJU V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
