V času, ko dobivamo oblast, ki se je reciklirala po volilnem porazu, se ne smemo čuditi, zakaj gre toliko stvari narobe. Pajac Serpentinšek sestavlja vlado s tistimi, ki so jim volilci rekli ne, če so že sploh imeli voljo udeležiti se cirkusa, ki se mu v zadnjih letih pravi slovenske volitve. Polovica državljanov (predvsem iz vzhodne kohezijske regije) je namreč ostala doma. Več kot odmevno sporočilo.
Predstavljati si je samo treba, kako bo slovenski človek dojemal »novokomponirana« Cerarja (zunanji minister) in Erjavca (obrambni minister), potem ko jima je na volitvah plebiscitno rekel ne. In oba se sklicujeta na »vrednote« levice in jima brez kulturnega marksizma ni mogoče oblikovati enega samega stavka. Govorimo v psihoanalitičnem smislu. Cerar je pač sin javne tožilke iz najbolj svinčenih časov.
Erjavec pa ima tudi nekaj svinčenega, pač v smislu Celuloidnega pajaca Janeza Menarta: Sem samo pajacek, ki ga stre mezinec. Žal da tak pajacek nosi v sebi svinec. Če spustiš pajacka, ki stoji na glavi, se spet sam od sebe na noge postavi (Statve življenja, 1979). A takšnega nihilizma ni deležna samo Slovenija: »kulturni marksizem« je natanko pred petdesetimi leti zaoral v evropsko mentaliteto. Migrantske krize, popolna deflacija vrednot, nihilizem in kar je še drugega, so postali stalnica našega vsakdana.
KOLUMNA V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
