Na marsikaj, o čemer je govoril sodnik Radonjić, ob predpostavki, da je vse res, je akademska stroka že opozarjala v svojih teoretičnih delih. Opozorili smo na problem okrnjene individualne neodvisnosti sodnikov, ki je v službi kolektivne neodvisnosti sodstva kot celote, katere bistvo je, po prevladujočem pojmovanju, hierarhična podvrženost predsednikom sodišč.
Opozarjali smo na prepogosto sociološko zlizanost sodne veje oblasti in tožilstva ter tudi na pravno domačijskost, ki prežema te formalne institucionalne odnose, vključno z odvetniki. Radonjićevo opisovanje ravnanja neimenovane sodnice, domnevne intervencije vodje specializiranega državnega tožilstva ter zagovori pri predsedniku okrožnega sodišča pašejo kot ata na mamo v kontekst sistemskih težav, na katere je del akademije strokovno že opozoril. Če hočete, gre tu samo še za en dokaz več.
