Od tega, kar kjerkoli ustvarimo, pa naj bo to za strojem, v laboratoriju, učilnici, polju ali ateljeju, imamo vsi več. Od tega, ko žalimo, imamo vsi manj.
Beseda izdajstvo je težka. Tisti, ki jo zlahka izgovarjajo, tega ne počnejo, ker bi si želeli, da bi Slovenija prerasla idejo o tem, da se moramo deliti. Ugaja jim okolje, kjer je brat bratu sovražnik in sosed sosedu tujec. Ugaja jim nenehno pogrevanje istih tem, po možnosti iz dovolj udobnih služb in položajev.
Zato vsem, ki se zadnje tedne vame usmerili na stotine očitkov, odgovarjam: odrasel sem v okolju, kjer smo se morali za vsak dinar, kasneje tolar in zdaj evro, bistveno bolj potruditi kot naši ljudje v večjih mestih in središčih. Svoje osnovno znanje, ki sem ga pridobil med študijem, sem želel dokazati doma, da bi nam bilo vsem bolje. Vem, kaj pomeni ustvarjati z lastnim znanjem in lastnimi rokami. Zgodbe, katerih del sem bil, so zelo vplivale na podobo mojih domačih krajev. Če bi jih delal z egoistično računico, ne bi imel možnosti popravnega izpita. Moji ljudje bi me zavrgli.
To so temelji moje lastne "ustave". Delati pošteno, delati skupaj in delati z misijo na posledice.
Enako je v politiki. Leta 2018 sem na volitvah v Državni zbor kandidiral kot Zdravko. Moj program so bile potrebe ljudi v Obsotelju. Dobil sem 19 % njihovih glasov, največ od vseh kandidatov SMC. Ti ljudje so me "poslali" v Ljubljano zato, da bi naredil nekaj dobrega in ne zato, da bi se šel visoko politiko. Danes od mene pričakujejo isto in v tem, da sem se sposoben pogovarjati z ljudmi drugačnih nazorov, ne vidijo ukrivljene hrbtenice, temveč močan značaj. Znan sem po tem, da raje delam, kot govorim. Raje poslušam, kot prepričujem. Zato mi je tuje v kamere in mikrofone pojasnjevati vsako svojo odločitev. Mi je pa zato toliko prijetneje biti med ljudmi, ki uživajo sadove ukrepov, sprejetih pod mojim vodenjem ministrstva za gospodarski razvoj in tehnologijo.
Nova vladna koalicija ni pakt s hudičem. Je zaveza s Slovenijo. S tistim njenim delom, ki je že pozabil, da nam je šlo v zgodovini najbolje, ko so bili v navezi politiki različnih pogledov. Pa s tistim, ki si želi, da bi se bili politiki med seboj sposobni pogovarjati predvsem za mizo. Pa s tistim, ki ne razumejo, da si največ polen pod noge nastavimo sami.
Vem, da sem veliko tvegal s tem, ko sem se trudil za dogovor. Ko nisem poslušal programiranega dela politike, ki je z enim odstopom želela znova spraviti na kolena vso državo. A mnogo več bi tvegal, če bi popustil želji po novi politični predstavi par excellence in pozabil na to, kar mi moji ljudje tako radi rečejo: »Zdravko, bodi pameten!«