In tu zdaj tiči osnovni nesporazum. Nesporazum, ko ugledna novinarska imena prehajajo na stran naročnikov. Podjetij ali politike. Pri naročniku je angažma in motiv jasen. V novinarskih imenih vidijo zagotovilo in garancijo, da jim bo lažje živeti med čermi medijskih interesov. Saj se ti dobro spoznajo na medije in novinarje, imajo dobre zveze, imajo vpliv in generalno nam bo prihranjena marsikatera nevšečnost. Skratka, vsi ti, ki angažirajo agencije in v službe jemljejo novinarska imena, imajo jasen cilj. Z njimi bomo na varni strani radarja. Če ne zlepa, pa z denarjem. Kakšna plačljiva objava, kakšna donacija, kakšno sponzorstvo in kakšna obljuba dobrega kšefta.
Pri novinarjih je motiv vsaj približno jasen. Če ni že materialen, mimogrede, večina služb in angažmajev presega njihove novinarske prejemke, je vsaj vrednosten. Vsi novinarji, ki smo v preteklosti prestopali, in vsi ti, ki zdaj prestopajo, smo govorili o izzivih, novih poteh in profesionalnosti.
Profesionalnost pa lahko hitro trči ob narcisizem, vsevednost in vsemogočnost naročnikov. Lahko verjamete Jožetu Možini, Igorju Pirkoviču, Jadranki Rebernik, Rosviti Pesek in Urošu Urbaniji, da le profesionalno opravljajo svoj posel. Ampak en dva tri je naročnik neizprosen. Zahteva popolno predanost. Popolno vdanost. In v trenutku vsi postanejo le navadni propagandisti.
