Največja vladna stranka ni stranka. Je gibanje, v katerem prednjačijo predstavniki samoupravnega državnega kapitala, neodvisnih javnih in zasebnih medijev, pribežniki iz proslulih političnih projektov ter drugi: bolj ali manj znani stari novi obrazi. Do tega imajo vso pravico, a zdrave demokracije to ne omogoča.
Največja opozicijska stranka ni stranka, ker je pač po treh desetletjih postala podjem enega samega političnega akterja. Ta politični gremij je brez notranjega pluralizma in kakršnihkoli ambicij delati novo. Tudi tu, da ne bo pomote, imajo do tega vso pravico, a pot do normalne, zdrave demokratične države je s tem zaprta.
V državi, kot je trenutno naša, šteje samo gorečnost. V strankah, v samoupravni civilni družbi, v njihovih in naših »osvobojenih« medijih. Ta gorečnost pa je tista, ki neti in podpihuje ogenj javne norosti.
