Ta prostor že od osamosvojitve naprej glede osrednjega javnega medija živi v dveh zmotah. Prva je ta, da bo neki novi zakon vse spremenil. Noben zakon ne more spremeniti miselnosti. Miselnosti, ki se je pred pol stoletja zavlekla v javni zavod in še vedno prodira v vse pore institucije. Posebej pa je živ od tistega trenutka naprej, ko so novi politiki napovedali njen labodji spev. Ta duh napaja vsa nadstropja stavbe na Kolodvorski in ima le en skupni imenovalec. Jebanje drug drugega. Onemogočanje drug drugega. Osiranje drug drugega. Iz lastne izkušnje, stare petintrideset let, dobro vem, da tam niso vsi predani cilju delati dober program, ampak se trudijo le ubraniti svoje pozicije. Te pa lahko ubraniš tako, da ne sodeluješ, non stop nagajaš in spodkopavaš vse napore in ideje od znotraj. Zraven pa z največjim veseljem iz hiše nosiš vse pikanterije, izmišljotine in žmohtne zgodbice. Nacionalka se je v nekem trenutku prelevila v največjo ovaduško organizacijo v tem prostoru.

Dnevnik