Matevž Krivic, nekdanji ustavni sodnik: Novinar nam je v komentarju Lažnivcem se ne verjame, objavljenim 8. novembra v Delu, o tem povedal zlasti tole: »Vrhovni sodniki ne dvomijo, da je bil Janša ... globoko vpleten v korupcijsko dejanje oziroma sprejemanje obljub in nagrade... (in) da je to zaznavno tudi v zunanjem, konkretnem svetu.«
Kako, nam ne pove, kljub temu pa nadaljuje, da je vrhovno sodišče ugotovilo, da je prvostopenjsko sodišče »naredilo razumne in izkustveno prepričljive sklepe o relevantnih, to je odločilnih dejstvih«, o katerih, spet ne pove. No, prav - tega v kratkem komentarju morda res ne more. In nato nadaljuje: »To pomeni, da ni nikakršnega dvoma, da je bila komunikacija z Janšo v koruptivnem poslu gotovo vzpostavljena in da je bil seznanjen z obljubo provizije, celo več« (pazite: celo več!) - in tu sledi v obliki citata iz sodbe: »Sprejetje obljube se je manifestiralo tudi navzven.« Kako? O tem pa spet nič.
Kaznivega dejanja pa ni, če je bil obtoženi z obljubo provizije samo seznanjen - dokazati mu je treba, da je to obljubo tudi sprejel. To zadnje (zunanja zaznavnost sprejetja obljube) torej ni nekaj, »celo več« od tistega, kar bi sodišča Janši morala dokazati - ne, šele s tem je očitano kaznivo dejanje sploh dokazano. Tudi če ni, mu bomo mnogi kot politiku še naprej ostro nasprotovali, za zapor pa to ni dovolj.
Nam je novinar dokaze o tem, kako je Janša obljubo sprejel, zamolčal - ali jih morda v sodbi ni našel? Če je sodba zanj morda preveč pravniško »zavozlana«, da bi iz nje lahko sam izluščil jasen odgovor na gornje, ključno vprašanje, naj bralcem to raje odkrito pove, namesto da jim »na slepo« zatrjuje, da dokazi za Janševo krivdo »gotovo « obstajajo, čeprav jih prikazati ne zna ali ne more. Gre za ključno vprašanje, na katerem sodba stoji ali pade. Seveda bo (v domačem okviru) končno besedo o tem reklo ustavno sodišče, a če je sodba res taka, kot nam je bila prikazana v Delu, potem ustavno sodišče z njo ne bo imelo težkega dela.
Delo, pisma bralcev
