Posebej pa moram o zadevi Patria še enkrat ponoviti, kar na to uho kronično gluhim (pretežno »levim«) ušesom pripovedujem že dolgo – in skrajno skrb zbujajoče je, če se na to uho gluhe delajo tudi poznavalci prava, celo pisci učenih razglabljanj o pravni državi. Če hoče pravna država koga obsoditi za kaznivo dejanje, mu mora to dokazati. Dokazati korupcijo (pri Patrii: da je Janša sprejel ne denar, ampak celo le »obljubo nagrade«!) je seveda precej težje kot dokazati tatvino ali rop – toda v pravni državi ni dileme: če kaznivo dejanje ni bilo dokazano, je obtoženca treba oprostiti – in pika. Če tožilec tega ni znal, sodniki pa niso znali strokovno presoditi povsem očitnih lukenj v tem njegovem dokazovanju, potem bi se v normalni, »zreli« državi jeza tistih, ki so prepričani o Janševi krivdi, morala zliti nad take tožilce in sodnike – ne pa nad zadnjo sodno instanco (ustavno sodišče), ki je, čeprav notranje politično hudo razklana, v tem primeru celo soglasno ugotovila, da Janši krivda ni bila dokazana.
Tu se pa moji in Simonitijevi (pa še mnogi drugi) pogledi na vlogo ustavnega sodišča precej razhajajo. Pri zadevi Patria (in kje drugje še bolj) se sicer zelo strinjam s kritiko izmikanja ustavnega sodišča dokončnim vsebinskim odločitvam. Pri Patrii bi morali biti dosledni in Janšo zaradi nedokazanosti kaznivega dejanja (to namenoma formuliram takole poenostavljeno, ker je bila zadeva pravnoformalno precej bolj zavozlana) dokončno oprostiti, ne pa to formalistično prelagati nazaj na prvostopno sodišče.