Marko Pavliha: Mar ni žalostno, da kot član strateškega sveta ministra Karla Erjavca za zunanje zadeve nimam pojma, kaj so vesoljno opevani tuji odvetniki s pomočjo domačega strokovnega življa napisali v odgovoru na hrvaški memorandum? Pristojni parlamentarni odbor je bil menda navdušen, kaj pa ostali strokovnjaki in preprosti ljudje? Šušlja se, da poleg kopenske pogoltnosti Hrvaška v svojih zahtevah vztraja, da Slovenija sploh ne potrebuje teritorialnega stika z odprtim morjem, čeprav je zapisan v arbitražnem sporazumu. Moj nekdanji profesor prava morja dr. Davorin Rudolf se bržkone hahlja, češ, hvalabogu, da me niso poslušali, mene namreč, ker me je pred leti naučil vseh pravniških trikov, ki bi lahko škodovali njihovi strani (kot je znano, so bile moje pripombe na osnutek arbitražnega sporazuma ignorirane, zategadelj se mi ni zdelo etično, da sodelujem pri kuhanju zadnje večerje na podlagi slabega recepta). V Mladiki pravijo, da gre za več tisoč strani tehtnih argumentov, pri čemer upam, da niso nanizani v turobni verz a la Koper je naš, nemara tudi Piran, če nam milostno dovolijo naši bratje v imenu mirnega sožitja, naj mi oprosti (patriotski!) župan Boris Popovič za parafraziranje njegovega slogana. Kdove, kajti biti domoljuben v tej naši zbegani državici pomeni biti nacionalist, kar je sramotno, neliberalno, nesocialdemokratsko in obče ničvredno. Kje ste, vrli Ivan in vsi zavedni Slovenci, da bi nam zopet natrosili gorkih glede očiščenja in pomlajenja slovenskega naroda?
Večer
