Marko Milić: Šejk mi je zabičal, ali bomo dosegli naslov ali pa bom šel jutri domov

Po štirih letih v Italiji, kjer sem bil kapetan ekipe v Cremoni, se je zgodba končala, odločili so se pomladiti ekipo, lepo smo se razšli, ostali smo v dobrih odnosi. Malo sem se lomil, evropske ponudbe so bile ne drugo-, rekel bi skoraj tretjerazredne. Sam sem bil še kar zdrav in dovolj pripravljen za igro, a razumem, sem v veteranskih letih in takih okrepitev ne kupujejo. Nekaj časa sem bil brez kluba, medtem pa si je v Iranu Memi Bečirović naredil dobro ime, vodil je reprezentanco in najboljši iranski klub, in me je povabil v Teheran.

Obremenjen s kakšnimi stereotipi sem šel tja. Kakšen Teheran, sem si rekel, brez čelade tja ne grem. Ko sem prišel tja, mi je bilo nerodno zaradi teh predsodkov. Tako dobre ljudi sem tam spoznal, da je na koncu to postalo ena mojih lepših izkušenj. Nato so me povabili v Kuvajt, kjer so igrali končnico. Bil sem v dobri kondiciji, lastnik kluba je bil drugi šejk v državi. Srečanje z njim pa je bilo šokantno.

Glej, ali bomo osvojili naslov ali pa boš šel jutri domov, mi je rekel. Uspelo mi je prvo leto doseči naslov prvaka, v finalu sem nabral 37 točk. Pogodbo smo podaljšali za dve leti, dokler se niso spremenila pravila, zaradi katerih v tekmovanju ni več tujih igralcev. Vmes sem dobil tak status, da sem lahko pripeljal nekaj trenerjev in igralcev iz Slovenije, toliko mi je zaupal lastnik. Tudi Primož Brezec je prišel igrat na to zalivsko prvenstvo.

V Kuvajtu je veliko amaterizma. Nekateri igralci imajo svoje službe, eden je bil zdravnik, drugi učitelj, zraven pa jim pripeljejo še koga iz NBA. Tako je bilo s tekmecem v tistem prvem finalu, prišla sta Američana, odigrala tekmo, si nabila slušalke na ušesa in šla. Na tekmo sta sama dajala 40 točk, domači igralci pa s sklonjenimi glavami. »Bullshit basket!« sta Američana ocenila košarko v Kuvajtu.

Mislil sem si, da sta črnca verjetno boljša od mene, nekaj bom moral narediti. Stvari, ki so za nas same po sebi umevne, recimo podaje. In ko smo začeli malo podajati, so soigralci začeli v igri tako uživati, da smo naredilo neverjetno zgodbo. Imeli smo serijo 35 zmag, izgubili smo samo eno. Le zato, ker smo začeli po naše sodelovati in dobili veselje do igre. 

INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN APLIKACIJI TRAFIKA ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE IN PAMETNE TELEFONE