Primer Maraaye je učbeniški prikaz digitalne dinamike: tudi ko nekdo govori o škodi, ki so mu jo povzročili napadi, se sproži nov val negativnih komentarjev. Razlog ni v osebi, temveč v algoritmih in psihologiji občinstev – negativnost ima večjo viralnost, ker sproža močnejše afekte.

Raziskave dosledno kažejo, da se pri javnih figurah aktivirajo projekcije, zavist, sadistični užitek in drugi elementi temne tetrade pri delu občinstva. To pomeni, da pozitivno razkritje ne ustavi napadov, ampak jih lahko celo okrepi, ker troli vidijo, da je njihovo vedenje imelo učinek.

Zato lahko pričakujemo, da se bo negativni odziv nadaljeval. Cilj trolov namreč ni resnica, ampak reakcija, kar je pravzaprav klasičen paradoks sodobnih platform: tudi razkrinkanje nasilja sproži nov val nasilja. Raziskave jasno kažejo, da je negativna vsebina kognitivno bolj ‘okužljiva’.

Ljudje hitreje reagirajo na vse, kar sproži jezo ali zgražanje, zato se pozitivna zgodba preprosto ne prebije. Zato je racionalno, empirično in etično – tudi kot samostojna odločitvena strategija — ne odzivati se, ne komentirati, ne klikati. To ni pasivnost, ampak aktivna, informirana in učinkovita odpornost proti sistemski mehaniki.

(...)

Ne. Ravno obratno. Troli niso sposobni sočutja — niti, ko je človek v hudi duševni stiski. Vidimo isto pri vsakem primeru: tudi ko nekdo, kot Maraaya, povsem odkrito pove, da trpi, se napadi samo stopnjujejo. Trola ne zanimata ne resnica in ne človek. Zanima ga samo udarec. To ni nerazumevanje, ampak popolna odsotnost empatije in pogosto čisti sadistični užitek ob tujem trpljenju.

Obrazi