V Drami smo imeli v času selitve toliko poslovilnih ritualov, da me je že malo bolela glava. Govoril sem si, pa saj gre samo za prenovo. Tudi ko doma menjam parket, nimam poslovilne slovesnosti za vsako deščico. Prav tako se ne maram poslavljati od kolegov, nasprotno, upam oziroma verjamem, da bomo še kdaj delali skupaj.

Skoraj vsak dan grem mimo Dramine stavbe in nič me ne stisne pri srcu, je pa malce bedno, ko vidim to »zeleno meščansko damo Dramo« nemo stati in propadati. Edina stvar, ki je doslej padla, je bil kostanj, spodaj pa so arheologi odkrili nekaj zidov, to pa je tudi vse. Bilo bi lepo, če bi odkrili kaj velikega, vredno kostanja.

Nedelo