Maja Sunčič, antropologinja: V ugovoru na kazensko tožbo Katarine Kresal je Maja Sunčič zapisala, da njena osrednja kritika v članku ni veljala Kresalovi, pač pa dvojnim merilom politika Mira Cerarja. V zvezi z nekdanjo političarko Kresalovo je pisala zgolj o splošno znanih dejstvih, o katerih so številni mediji že množično poročali. Šlo je za javnosti znano mnenje KPK v zvezi z afero najema stavbe NPU in tudi drugimi aferami, v katere je bila vključena političarka Kresalova. To dokazujejo mnogi članki iz različnih medijev, med aferami je tudi negativno mnenje računskega sodišča za najem stavbe NPU. Nekdanja ministrica je v oddaji Ugani, kdo pride na večerjo na nacionalni televiziji dejala, da je bil nekdanji šef KPK Goran Klemenčič tisti, ki je s poročilom KPK zabil žebelj v njeno ministrsko krsto. Zasebne tožilke niso zmotili številni drugi medijski članki ali prispevki, saj avtorjev ni tožila, torej tega pisanja ni imela za žaljivo, zaničljivo, za razžalitev, nedopusten poseg v njeno čast in dobro ime.
V demokratičnih državah velja temeljno pravilo, da so meje kritičnega svobodnega izražanja o javnem delovanju nosilcev oblasti bistveno širše kot pri navadnih državljanih. Gre za splošno znana dejstva, na katera se je v političnem komentarju nanašala tudi ona. Po mnenju Sunčičeve bi vsaka prepoved nadaljnjega pisanja o javnosti znanih političnih aferah Kresalove pomenila brutalen poseg v ustavno zagotovljeno svobodo izražanja misli in govora, ki je prvi pogoj za delovanje parlamentarne demokracije.
Reporter
