Luka. G. Lisjak, publicist: V bistvu se mi Grega Repovž malček smili. Kadarkoli vidim njegov kisel pogled, ki zre nekam mimo mene iz komentatorskih strani Mladine, si ne morem kaj, da ne bi pomislil na film Kraljev govor. Saj veste: naslednik pomembne dinastije ni najbolje kos vlogi, ki mu je bila položena v zibko. Zgodba o notranji tesnobi, ki preveva vsako aristokracijo – »ali bom zmogel opraviti težko nalogo, ki sem jo prejel od prednikov?«
Za razliko od jecljajočega kralja je Grega Repovž – naslednik nekoliko manj slavne, a politično morda vplivnejše dinastije – najbrž prepričan, da je tam, kjer je, izključno po zaslugi svojih sposobnosti. To prepričanje daje njegovemu pisanju zagrizeno premočrtnost, ki pa je tako okorna in predvidljiva, da me vedno spravi v dobro voljo.
casnik.si
