Ob tem, ko zbiramo sredstva za nepredstavljivo drago zdravilo – prosim, če mi kdo razloži, kako je mogoče, da lahko eno zdravilo stane vrtoglavih dva milijona evrov – sem nehote pomislila tudi na našo letalsko družbo, ki bi jo nekateri znova in znova reševali, pri tem pa se niti ne vprašajo, kam je poniknilo 30 milijonov evrov, ki jih je bilo danih letalski družbi za pomoč. 30 milijonov evrov!
No, morda pa vedo in se zato ne vprašujejo. Toda s tem denarjem bi lahko pomagali še 12 drugim otrokom, ki trpijo za isto boleznijo kot Kris. In če pomislimo še na vse tiste druge milijone, ki jih je slovenska država vložila v Adrio in so od tam izginili neznano kam! Koliko bolnih otrok v Sloveniji bi lahko dobilo najboljšo oskrbo! Koliko slepih psa vodnika, obnemoglih osebnega negovalca, invalidov voziček ali zanje prilagojen avto, ki bi jim pomagal, da bi se lahko kar najbolje vključili v družbo kot njeni polnopravni člani.
Nedopustno je torej, da oblast sploh pomisli, da bi znova reševala nekaj, kar mora očitno propasti, da se bo končno tudi naše največje letališče lahko začelo razvijati in postajati konkurenčno. Če je torej višek denarja, naj ga raje primaknejo za dobro stvar.