Zadnjih 30 ali 40 let so otroci nenehno poslušali, da so najboljši, naj izkoristijo svoje potenciale, se realizirajo. Da je zanje meja samo nebo in da bodo lahko dosegli vse, če bodo le verjeli vase. Nekdo potem zraste s to filozofijo in ko nenadoma nekaj ni po njegovo, se obnaša tako kot razvajen otrok. Je tečen, se dere, vpije, ker ga drugi pač ne zanimajo. On nenadoma ne čuti lagodja, ugodja, ki ga zahteva zase, in pričakuje, da mu to pripada. Ko to počne triletni otrok, ni neke hude škode. Ko pa to počnejo 30- ali 40-letniki, pa je to družbena tragedija. Je groteskno in po drugi strani tudi nevarno. Ko so ti posamezniki zagledani le vase, nato pa nenadoma vidijo realnost, jih postane groza. Potem imajo možnost, da prenesejo to grozo in se odpravijo na pot lastne preobrazbe oziroma osebnostne rasti, ali pa da druge vidijo kot svoje nasprotnike, ki jih motijo. Potem želijo te nasprotnike – kot ogledala – ki imajo različno mnenje, razbiti, odstraniti, da ne bi videli resničnosti.
Delo
Ko se 30- ali 40-letniki obnašajo kot razvajeni otroci, je to družbena tragedija – je groteskno in tudi nevarno
Aleksander Zadel, klinični psiholog