Ob novicah, da so bile v garderobi po tekmi solze, se je iz naše podzavesti spet javil sindrom večnih "luzerjev". Simpatičnih poražencev, ki "smo vedno ponosni na naše fante", a skupaj z njimi vedno znova ne zmoremo preskočiti tiste stopničke. Sindrom veseljakov, ki smo prišlo na prvenstvo "žurat" zgolj zato, ker smo zraven. Vedno blizu, a nikoli tam. Charleroi in Port Elizabeth. To smo "mi, Slovenci" - vsem simpatični, a zgolj zato, ker porabljamo evre za pivo, v resnici pa nikogar ne ogrožamo. Ker, saj veste, "svet je prevelik za nas", zato smo najraje "spet doma".
Po Münchnu smo slutili, kaj sledi. Popoln debakl vseh kalkulacij, ki bi nam lahko pomagale priti naprej, pogumen prvi polčas proti Angliji in nato poraz z 2:0. Moralna zmaga za simpatične Slovence. A Matjaž Kek in njegovi fantje so imeli drugačne načrte. In prav zato je to, kar so nam podarili včeraj zvečer, na dan državnosti, morda celo največji dosežek v zgodovini slovenskega ekipnega športa.
Slovenija je med 16 v Evropi. V nogometu, daleč najbolj globalnem športu na svetu. Na tekmovanju, ki je na ravni reprezentanc težje od mundiala. Izrazito težko skupino je "preživela" brez poraza in to z največjim mogočim zrelostnim izpitom – pragmatičnih in prigaranih 0:0 proti Angliji, izumiteljici nogometa in peti reprezentanci sveta. Po 90 minutah pametnega, pogumnega in zrelega trpljenja, nadgrajenega z množico dovršenih taktičnih podrobnosti.
Necenzurirano