Grem po svoji pogosti poti s Kovka v Žirovnico in pod seboj kar naenkrat zaslišim eno silno lomastenje in rjovenje. Pogledam, proti meni po strmem bregu navzgor dobesedno drvi medved, najbrž medvedka, in za njo več mladičev, dva ali celo trije (...) Že vidim, kako me napade, ko se nenadoma obrne in podi mladiče nazaj. Jaz otrpnem, ne bežim, poskušam se skriti za bližnjo smreko, ko se znova in tuleče požene proti meni, moj pes Hans laja vanjo, samo še kakih pet metrov je od mene. (...) Po tem incidentu mi medvedi niso več tako simpatični. A če bi me nekdo, ki bi imel to možnost, vprašal, ali naj to medvedko ubije, bi mu rekel, da ne, bog ne daj. Ker tudi ona ni ubila mene. Zdaj je samo še vprašanje, kdaj grem spet na to pot, ki je očitno nevarna, a meni tako potrebna … Z medvedom ali brez.

Slovenske novice