Justin Stanovnik: V polstoletju boljševiškega totalitarizma so sodniki izrekali sodbe tako, kakor jim je bilo ukazano. Z njimi so ljudem predvsem jemali: prostost, imetje, službe, zlasti pa življenja. Večina življenj je v tistem času bilo odvzeto brez sodbe, včasih pa je bilo boj oportuno, da so sodniki sodbe narekovali tipkaricam in jih potem podpisovali. Vsi smo vedeli, da sodstvo ni bilo sodstvo, ampak sredstvo za vzdrževanje totalitarne strahovlade. Ali ne bi bilo sedaj, po tako ponižujočem času, razumno, da bi najboljše pravniške glave, kar jih premore dežela, sestavili svareče besedilo, ki bi ga pred začetkom vsakega sojenja sodni zbor stoje v slovesni tišini prebral, v spomin na vse krivične sodbe, ki so bile v Sloveniji izrečene in izvršene. Da bi tako, izučena od nasilja, začela rasti pravna kultura dežele. Toda, ali je kdo priskrbel tako besedilo? Na primer znamenita pravna avtoriteta kot je dr. Ljubo Bavcon? Ali pa sam Milan Kučan, ki je, če se ne motim, tudi pravnik in bi pričakovali, da ne bo ravnodušen do tolike krivice? Vsi se še spomnimo, kako je prijemal Slovence, ki so obsodbo proti Janezu Janši povezovali s svojim zgodovinskim spominom in proti njej protestirali, in razglašal, da se sodba sodnika enostavno spoštuje, ne glede na karkoli. Spričo pravne zgodovine, s kakršno razpolaga Slovenija, bi človek pričakoval drugačno intervencijo. Po vsem, kar smo doživeli, je sodbo treba sprejemati kritično.
zaveza.si
