Spomenik, ki ga je "vsem žrtvam vojn in z vojnami povezanim žrtvam" v četrtek odkril slovenski državni vrh, ima veliko pomanjkljivosti in napak.
Lokacija na severnem robu Kongresnega trga, med Kazino in diskoteko ter nad vhodom v podzemno garažo, je povsem neugledna. Spomeniku mora biti okoliški prostor podrejen - kot je Prešernov trg Prešernu ali Trg republike revoluciji.
Ne more biti dvesto metrov stran od spomenika žrtvam (tudi državljanske) vojne spomenik ljudem, ki so državljansko vojno sprožili. Od predsedniške palače do tega spomenika se bo predsednik Pahor sprehodil mimo spomenikov Borisu Kidriču, Edvardu Kardelju, revoluciji kot taki, narodnim herojem in Francu Rozmanu Stanetu. Na poti nazaj bodo nanj nekateri kričali v obratnem vrstnem redu.
Naslov oz. napis na spomeniku je razočaranje. Neverjetno, da 72 let po koncu 2. svetovne vojne nismo sposobni napisati "žrtvam vojn in revolucije". Kot da slednje ni bilo.
Ja, spomenik lahko razumemo tudi kot spomenik sprenevedanju in zatajevanju tistega, kar se je v Sloveniji v času druge svetovne vojne dogajalo. Na nek način spomenik pomiritvi daje prednost pred resnico.
Po drugi strani pa spomenik vendarle kaže na naraščajočo spodobnost in razumnostdela slovenskega političnega prostora. Spodobnost jim pravi, da se spodobi vse mrtve, ne glede na stran, sprejeti medse. Razumnost jim govori, da imajo dogodki svoje vzroke in posledice, ki jih vedra temne barve za eno, in svetle barve za drugo stran, ne bodo mogla za vedno prekrivati.
Še dolgo bi lahko na načelnem nivoju filozofirali, ampak na koncu je vprašanje naslednje: ali spomenik veča ali manjša razdor med Slovenci, ali bliža ali oddaljuje od tega, da kot narod sprejmemo preteklost, kakršno je bila.
Načelno ima spomenik napake. V konkretnem pa lahko igra pozitivno vlogo, če jo bomo hoteli v njem videti. Včasih je treba z nekaj dobre volje in naivnosti videti v stvareh tisto, kar bi si tam želeli videti. Napolniti nek predmet z vsebino, ki na njem ni izrecno napisana. Dati priznanje tistim, ki delajo vsaj majhne in pohabljene korake, a v dobro smer.
Jaz v zadevi vidim željo po umirjanju državljanske vojne, ki v mnogih glavah še vedno divja. To se mi zdi zadosten razlog, da se vabilu na odprtje odzovem.
OBJAVLJENO NA BLOGU ŽIGE TURKA
