Povedal vam bom anekdoto. Nekoč sva z enim od članov Odbora za varstvo človekovih pravic tik pred velikim zborovanjem na Kongresnem trgu junija 1988 delala dolgo v noč in šla pozno domov. Ko sva šla mimo Opere, mi je kolega rekel: »Ko bo prišel [Janša] ven, bomo morali paziti, da se vsakemu posebej, ki ga krivi za zapor, ne maščuje.« Vprašal sem ga, zakaj. On mi je odgovoril z vprašanjem, ali sem videl, kako igra nogomet. Ker nisem vedel, mi je razložil: »Če izgubi žogo, tako dolgo teče za tistim, ki mu jo je vzel, da mu jo vzame nazaj.«

Janša je postal ikona demokratizacije in osamosvojitve. Deloma ga je hote inštaliral Odbor za človekove pravice. Ni pa k temu prispevala samo politika. Mogoče so več kot vsi drugi k ikonizaciji prispevali Pankrti in Pero Lovšin, ko je na omenjenem zborovanju na Kongresnem trgu zapel prirejeno narodno »Janez, kranjski Janez, kam odhajaš danes«. Kar Janšo drži pokonci, je to, da si je pridobil znatno število neomajnih, prepričanih privržencev, ki se ne spreminjajo. Vsi drugi politiki so oziroma smo razočarali privržence, Janša teh pravih nikoli. Če kdo podvomi o ikoni, ni več njegov privrženec. Za seboj je pustil tudi številne razočarane, vendar ti niso več njegovi privrženci.

Delo