Ljubezni do Egipta, puščave, Nila, kaosa Kaira, faraonskih svetišč mi seveda ne morejo vzeti ne islam, ne gospoda al Sisi in Pahor, ne egiptovska tajna služba, ki me je v egiptovski oazi Siva pri Libiji zaslišala, ker sem bil v času ramadana edini tujec; ker nisem bil starec, ki tod na toplem preživlja upokojitev, ne tuji študent v Egiptu, ne zaposlen v Egiptu, ne z agencijo, ne za tri dni, temveč dva meseca, pa še iz Slovenije, ki je blizu BiH.
Gregorja Preaca so namreč sumili, da je mudžahid ali islamist. Zlasti ker za silo tolčem arabsko, diplomati in drugi tujci po petih letih in več bivanja v Egiptu običajno znajo le pet besed. Ko sem jih prepričal, da le nisem mudžahid, so posumili, da bi morda lahko imel opravka s trgovino z orožjem, ki tod čez poteka iz Libije na Sinaj in za Palestino.
Česa vsega mi še ne bodo obesili, pa sem le, kot je bil slavni Ibn Batuta, samo popotnik. In pisatelj, to v tujini zaradi varnosti zatajim.
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
