Če bi Milan Kučan resnično sestopil z oblasti, mogoče ne bi imel teh problemov. Od leta 1974 je bil kot član CK ZKJ član kolektivnega organa, ki je odrejal take akcije. To je bilo v času najhujših umorov. Najbolj obremenjujoča zadeva pa je neuspeli atentat na Nikolo Štedula leta 1988, ki ni zastaral. Takrat je bil šef slovenske partije. Po vseh pravilnikih je moral biti obveščen, da poskus umora ni uspel, saj je pri tem sodelovala slovenska Udba. Za Kučana imam pripravljenih še precej zadev. Lahko bi se nehal ukvarjati s slovensko politiko iz ozadja in se opravičil slovenskemu narodu za vse, kar je počel. Partija je bila nadrejena Udbi. Udba je samo izvrševala njihove ukaze. Njegova zmaga na poznejših prvih svobodnih predsedniških volitvah je bila posledica monopolov na vseh področjih, ki jih je imel, predvsem medijskega, prav tako pa je užival pomoč sodelavcev tajne službe pri tehničnih pripravah na volitve. Obstajajo utemeljeni sumi, da so bile marsikje na voliščih kršitve, da je bilo precej neveljavnih glasovnic, zato nikoli ne bomo vedeli, kdo je na tistih volitvah resnično zmagal.

Intervju s Francem Breznikom v tiskani izdaji Reporterja in aplikaciji Trafika za tablične računalnike