Moram priznati, da sem se nekaj časa udobneje počutila v angleškem jeziku. Še sedaj pogosteje razmišljam v angleščini kot v slovenščini. Če moram nekaj na hitro napisati, koncipirati, mi gre lažje v angleščini. Mogoče tudi zato, ker je angleški jezik bolj pragmatičen. Meni se zdi simplističen. Slovenski jezik pa je podobno kot slovanski jeziki na splošno bolj zapleten, melanholičen, poetičen. Vsaj jaz ga tako dojemam. Slovenski jezik je zame bil in je še vedno čustveno zatočišče. Ko sem bila na gimnaziji v New Yorku, sem veliko pesmi napisala v slovenščini. K slovenskemu jeziku sem se zatekla tudi zato, da mi ne bi bilo neprijetno, če bi drugi brali moje pesmi, saj slovenskega jezika niso razumeli. Slovenščina je zame tudi pozneje ostala povezana s čustvi. Po drugi strani pa je eden največjih slovenskih pesnikov France Prešeren hkrati tudi oseba, čigar besede nas najbolj zaznamujejo. Slovence zelo zaznamuje jezik, hvala bogu nismo znani po vojski in generalih, ampak po kulturi, pesnikih. Še vedno pišem tudi v slovenščini. Res pa je, da sem romane, ki sem jih napisala, napisala najprej v angleščini in jih pozneje prevedla v slovenščino.
Intervju z Evo Petrič v tiskani izdaji Reporterja
