Dr. Drago Ocvirk, misijonar na Salomonovih otokih: Ko ste (sedanji kardinala Franc Rode, op. ur.) nekoč po stari navadi iskali družbo za v Ljubljano, je bila prosta le Tanja, vaša najbližja soseda. Če se ne motim, takrat ni več hodila v šolo, ali pa jo je špricala, kar ne bi bilo prvič. Nista prišla daleč: v Savinjski ste spet leteli s ceste. Ko ste bili v bolnišnici, sem poiskal Tanjo. Povedala mi je, kaj se je zgodilo in kako so jo trikrat zasliševali »miličniki v civilu«. Od nje so zahtevali le, naj podpiše, da ste šli s ceste, ker ste jo otipavali.
Toda Tanja je bila dovolj stara, poštena in samozavestna, da se kljub obljubam in grožnjam ni uklonila. To seveda ni bila ovira, da se ne bi govorice iz Udbine kovačnice razširile … in jih danes spet pogrevajo. Kmalu po nesreči ste bili prestavljeni v Šentjakob, precej vaših veroukarjev pa se nas je porazgubilo po srednjih šolah. Sam sem takrat Tanjo izgubil izpred oči, sva se pa nekaj let kasneje spet srečala pri sv. Jožefu. Jaz je nisem spoznal, ona me je ogovorila. Bila je lepa, postavna, urejena, nasmejana in očitno bivanjsko izpolnjena. Takšne nisem bil vajen, zato se mi je to srečanje toliko bolj vtisnilo v spomin. Zvedel sem, da ji gre dobro in da je v Nemčiji, sam pa sem ji povedal svojo štorijo; beseda je nanesla tudi na vas, obudila sva nekaj spominov in se zadovoljno razšla z mislijo, da je bilo z vami lepo in da na tem gradimo naprej.
Družina
