A nekaj mi hodi po glavi: pa kako naj si ta mularija pomaga sama, brez (zmerno) bogatih staršev? Za silo zaposleni ali prekarci pri tridesetih, s plačo, ki pokriva najemnino in hrano ter s cenami stanovanj, ki gredo proti Luni. Pet, šest jurjev za kvadratni meter! In nečesa ne razumem: Slovencev nas je menda že od pamtiveka dva milijona in ves čas se gradi, ponuja, prodaja: bloki, vile, penthousi, hiše v tri štuke, stanovanja za pol ali za par milijonov. Uborna garsonjera ali dve, tri sobice za mlade družine so pa - kje?? Je res vse le še obračanje denarja, naložbe, prazne sobane in špekulacije z dobički, otroci pa naj gredo pod most in si za večerjo ribe na šverc nalovijo?
Povejte, dobri ljudje: kje v Ljubljani bi lahko za normalno ceno kupil eno ali dvosobno stanovanje, za katerega z Romano ne bova bankrotirala, otrok pa se bo do konca življenja zakreditiral v novodobno suženjstvo??
