Če predsednik stranke iz lastnega žepa plača dolgove svojega poslanca, je to šolski primer koruptivne prakse. Kako je lahko takšen poslanec, ki ga na strankarskega šefa veže tako močna usluga, sploh lahko še samostojen, tudi v tistem minimalnem deklarativnem pomenu, ki je zapisan v naši ustavi? Na predsednika stranke ga v tem primeru ne vežeta le lojalnost in strankarska disciplina – odvisnost postane zelo finančne in osebne narave.

To je razlog, da politični funkcionarji in državni uslužbenci ne smejo prejemati daril, vrednih več kot sto evrov. Tu pa je predsednik državnega zbora razbobnal, da je pripravljen prevzeti poslančeve dolgove v stokratniku te vsote!

Delo