Bolj kakor kje drugje smo levičarske indoktrinacije, ki jo Rushdie zavrača, deležni pri nas, ker trg medijskih informacij in idej ni dovolj pluralen. A ker se vse več zve po spletu, so nekateri mediji oz. novinarji pri nas spremenili taktiko – ne pa strategije (!) – in priznajo, da je džihadizem res ena od izvedb islama.
Seveda pri tem ne pozabijo razsoditi, kakor da sedijo na Alahovem prestolu, da to ni pravi islam. Drugi korak v manevru, kako nasilje v imenu islama narediti, kar se da banalno in mu odvzeti islamsko oznako, je v tem, da se ga razglasi za slepo in nesmiselno nasilje.
Zato se ga zakuha v enolončnico skupaj s severnokorejskim nasiljem nad Ottom Warmbierjem, z levičarskim atentatorjem na republikanskega kongresnika Hodgkinsonom, z Osbornom, ki je zapeljal med muslimane pred londonsko mošejo Finsbury Park, z norveškim desničarjem in množičnim morilcem Breivikom … za dober okus še z okrutnima umoroma v juniju pri nas.
Pri vsem tem naj bi šlo, pravijo ob sklicevanju na Balibarja in Žižka, le za brezfunkcijsko krutost, ki postaja značilnost našega življena in odpira novo polje razmisleka.
KOLUMNA V TISKANEM REPORTERJU IN TRAFIKI24
