O ja … Spoznala sem ga v Zagrebu, kamor so me zvabili, da sem se za nekaj časa preselila zaradi kariere. Šla sem, čeprav se je vse v meni upiralo in mi je notranji glas kričal, naj ne storim tega; ne morem pozabiti tega občutka. A sem vseeno šla. In tam mi je bil na razpolago ansambel, kar popularen, ki naj bi me spremljal. Med njegovimi člani je bil res žleht in zahrbten tip – ni zlomek, da se nisem nesmrtno zacopala prav vanj! Čeprav sem takoj videla, kakšen je. Ta hudič me je potem mrcvaril na vse možne načine; izhaja iz problematične družine, tako da je te vzorce prinesel že s seboj na svet. Ta tri leta Zagreba so bila strašna, sesula so me karierno in psihološko. Poniževal me je na vse možne načine; saj nekaj sem že pozabila, nekaj ne bom nikoli, občutkov, ki sem jih doživljala ob njem, pa ni mogoče izbrisati … Z leti sem mu sicer oprostila, boli me pa še vedno.

Jana