Ustavno sodišče je ugotovilo, da sodba, s katero so bili ustavni pritožniki obsojeni, ne vsebuje konkretizacije znakov kaznivega dejanja, za katero jim je bila izrečena sodba. Zato so sodbe razveljavljene in zadeva je v fazi vloženega obtožnega predloga, ki ga mora sodišče pred obravnavo preizkusiti in skladno z ugotovitvami ustavne odločbe zavreči, če ga pred tem ne umakne že državni tožilec. Državni tožilec in - šele, če ne bo tega storil on - sodišče sta namreč dolžna upoštevati razloge odločb Ustavnega sodišča v tej zadevi, saj so odločbe Ustavnega sodišča obvezne (tretji odstavek 1. člena Zakona o Ustavnem sodišču). Na to je v ločenem pritrdilnem mnenju posebej opozoril sodnik dr. Mitja Deisinger.
Odločitev Ustavnega sodišča je jasna. Sodba nima konkretizacije znakov kaznivega dejanja, s čimer je bilo kršeno načelo zakonitosti. Storjena je bila kršitev kazenskega zakona, saj dejanje, ki je opisano v sodbi, ni kaznivo dejanje. Takšni kršitvi lahko sledi le ustavitev postopka.
Ustavno sodišče je s tem, ko se ni odločilo, da samo oprosti ustavne pritožnike, kar je v svojem ločenem mnenju zagovarjal sodnik dr. Deisinger, sodišču in državnemu tožilcu dalo možnost, da sama popravita zagrešeno kršitev načela zakonitosti v kazenskem pravu. Državni tožilec ima tako priložnost in dolžnost, da ugotovljeno invaliden obtožni predlog umakne. Če državni tožilec tega ne bi storil, pa je dolžnost sodišča, da njegov obtožni predlog zavrže.
Komentar Barbare Brezigar na povezavi: http://www.iusinfo.si/DnevneVsebine/Aktualno.aspx?id=142165
