Režija dogodka je bila skrbno pripravljena in kot »spin« so jo vsi mogoči mediji vsa leta do danes premišljeno lansirali doma in po svetu ter tako ustvarili – bolje: zmanipulirali – javno mnenje in zavest, da je šlo v Kočevskem rogu za t. i. »spravno slovesnost«, partnerja v tej spravi pa naj bi bila nadškof Šuštar in predsednik Kučan. Takšna razlaga se je dejansko »prijela« med ljudmi, a je bila manipulacija iz preračunljivega pragmatizma. Šlo je za prevaro, ki se vleče vse do danes. V tragični drugi svetovni vojni in dogodkih po njej oziroma v revoluciji in državljanski vojni, ki naj bi se po besedah predsednika prve demokratično izvoljene skupščine dr. Franceta Bučarja končala leta 1990, naj bi šlo v skladu s to manipulacijo, utrjevano v sto- in stokrat ponovljeni laži, za konflikt med katoliško Cerkvijo in NOB. To je strahovita laž, prevara, saj vsi vemo, da je bila tudi večina partizanov vernih. To lahko mirne vesti povem na podlagi osebnih pogovorov iz časov kaplanske službe v Kočevju in poznejših izkušenj, še posebej v letih tajniške službe pri nadškofu Šuštarju. Cerkev se ne more in ne sme vezati na neko politično opcijo ali kakšno vojaško organizacijo, saj bi bilo to v nasprotju z njenim temeljnim poslanstvom: biti v službi evangelija, ki pomeni upanje in odrešenje za prav vsakega človeka, ker je prav vsako človeško bitje ustvarjeno po božji podobi.
A vrniva se k pogrebni sveti maši v Kočevskem rogu. Da tedanji predsednik predsedstva pride na to spominsko slovesnost in pogrebni obred vseh žrtev vojnih in povojnih pobojev ter poda roko nadškofu Šuštarju, je samo po sebi dejanje, ki je vredno vsega spoštovanja. Končno lahko vsakdo pride na pogreb, saj je to znamenje spoštovanja do pokojnih in izraz sožalja vsem domačim oziroma tistim, ki jih je smrt najbolj prizadela. Vsa dejanja okoli organizacije tega dogodka in vsa poznejša dogajanja pa, žal, dokazujejo, da je šlo za preračunljivo izbran scenarij. Žal na to kažejo mnoga dejstva, ki jih v mesecih in letih po pogrebni maši v Rogu nikakor ne moremo in ne smemo prezreti.
Nadškof je imel globoko v srcu močno vero in zaupanje, da so po prvih demokratičnih volitvah vendarle zasijali žarki velikonočnega jutra; da bo umrlo seme rodilo sadove. Toda »molk velike sobote« je bil veliko daljši, kot smo takrat mislili. Nadškof, ki je vedno znova poudarjal pomen medsebojnega spoštovanja, vabil k odkrivanju resnice in naredil vse, kar je mogoče, skupaj z vsemi kristjani in drugimi ljudmi dobre volje, da bi bili enotni (pred plebiscitom decembra 1990 je naredil vse, da bi se odločili za samostojno slovensko državo), je prvi »hladen tuš« in veliko razočaranje doživel, ko so visoki politiki pred slovesnostjo 26. junija 1991 kričali, da Šuštar na razglasitvi samostojne države nima kaj iskati, sploh pa nima kaj govoriti. Tako so mu pri blagoslovu lipe izključili mikrofon, in ta izključeni mikrofon še zdaj kriči in govori o vsej realnosti razmer takrat pa tudi še danes. Na poti domov s slovesnosti je izrazil svojo žalost in razočaranje in mi rekel: »Tone, tega pa res ne morem razumeti, pa tako sem upal, verjel, naredil vse, kar je mogoče, za našo deželo.« Nadškof je imel veliko mednarodnih povezav in prijateljstev z najvišjimi predstavniki Cerkve v Evropi, imel je osebno podporo takratnega papeža Janeza Pavla II., prijateljstvo z nekdanjim švicarskim predsednikom Furglerjem ... Ali res ni mogoče zaupati, verjeti na dano besedo? Kaj pomaga neki stisk roke v Rogu, ki so ga znova in znova ponavljali v vseh medijih, ko pa se potem zgodijo čisto nasprotna dejanja? »Ali je prav, da sem to naredil …« se je spraševal. Dvom v njem je bil vedno močnejši: »Ali sem bil prevaran?« Nadškofu Šuštarju sem vedno znova govoril, da je šel v Kočevski rog zaradi pogrebne maše, ki jo je daroval za vse žrtve med vojno in po njej, da je šel simbolično blagoslovit toliko grobov v Kočevskem rogu, pa tudi po celi Sloveniji in po svetu.
Slovenski čas, priloga Družine
