Že beseda božič me vrne v otroštvo. Naša družina je prebivala uro hoda od župnijske cerkve. (Nova Cerkev med Dobrno in Vojnikom, op. a.) Vsako jutro v adventu smo že malo po četrti uri vstali in – navadno po globokem snegu – pešačili k zornicam, jutranjim mašim z veliko petja. Nato smo se usedli še v šolske klopi. Kar nekaj let sem bil zadolžen tudi za pripravo jaslic in vsakič tuhtal, kako bi jim dali izviren poudarek. Predvsem pa se božiča spominjam kot družinskega praznika, ko smo skoraj vsi šli v snegu k polnočnici, doma je ostal le tisti, ki je varoval hišo. Najprej smo hodili še sami, potem pa so nam je pridruževalo vedno več sosedov. Bolj ko smo se bližali cerkvi, daljša je bila reka luči.
INTERVJU V TISKANI IZDAJI REPORTERJA