Aleš Maver: Verjetno te dni marsikdo slabo spi. Še najmanj Janez Janša, ker se vse, dokler ob obsodilni sodbi ne bi zares pristal za rešetkami, do česar je tudi po pesimističnem scenariju še daleč, zanj ne bo veliko spremenilo. Bolj v skrbeh in brez spanja so tisti, ki bodo sprejeli odločitev in pripeljali zgodbo s Patrio, to skrbno ujčkano afero zadnjih petih let, do zaključka. Dilema je predvsem ena: pritisniti rdeči gumb ali ga ne pritisniti, poskusiti ob petindvajsetletnici procesa proti četverici nenadejano pobrati še jackpot ali ne. V vsakem primeru bo odločitev politična, s političnimi posledicami. Dokazno gradivo je milo rečeno pičlo.
Pravosodje je s svojimi številnimi odločitvami in neodločitvami obenem zapravilo priložnost (če jo je glede na svoje predispozicije sploh imelo), da bi javnost v njem prepoznavalo avtoriteto, v katero se ne dvomi in se ji verjame. Za nekatere bo tako dokaz njegove izprijenosti obsodba, za druge oprostitev. Tudi glede osrednjega obtoženca, ki mu je, roko na srce, ves cirkus sploh namenjen, ne bo bistvenih premikov. Za krepko število Slovenk in Slovencev je za krivega v tem in v vseh drugih procesih obveljal že takrat, ko je v njihovih očeh neodgovorno brcal v nekdanjo državo in njene pridobitve, za mnogo drugih je to postal v dolgih letih brcanja v podobne svetinje v novem državnem okviru. Po drugi strani jih ni malo, za katere Janša ne more biti ničesar kriv. S tega vidika pritisk na rdeči gumb v upanju, da se bodo z njim znebili najhujšega nasprotnika, ni videti posebej tvegan.
Časnik