Ko sem v reviji Reporter prebral članek o tašči novega predsednika vlade, Marjana Šarca, sem si najprej rekel, ja, tako izgleda v običajni, normalni slovenski družini, ki ni obremenjena z nobenimi kolektivnimi travmami družinskih in narodovih delitev. Normalno je, da nekdo kuha v protokolu in tam doživi prijazne politike, ki so, če so kolikor toliko normalni, vsi hvaležni za dobro hrano. Če kje, potem prav ob hrani ni prostora za ideološke in politične spore.
Ni slučajno, da se politiki pogosto srečujejo ob mizi, ki je pogrnjena z dobrotami. Tako je tudi prav. Vsaka slovenska gospodinja in kuharica pa si tudi šteje v čast, če je kaj dobrega postavila na mizo znanim ljudem. Če bi slovenski javni prostor politične osebnosti poznal in dojemal skozi njihov običajni življenjski vsakdan, bi bolj ali manj o njih imeli vsi prijetne občutke in dobro mnenje. Nenazadnje tudi Milan Kučan gre na tržnico, da mu Štefka skuha kaj dobrega. A eno je domača kuhinja in njene dobrote, drugo pa je politična kuhinja. Ko govorimo o slednji, dejansko domači kuhinji delamo krivico. Skozi očala domače kuhinje je marsikaj drugače kot skozi očala politične kuhinje.
