Grozno mi je, ker je v tej državi pravzaprav tako, kot da ti bolniki sploh ne obstajajo. Nihče se ne ukvarja s tem, ko 30-letnega moškega, ki ostane nepomičen, s tetraparezo, ki ga je treba hraniti po sondi in ima urinski kateter, morda tudi rano, v Sloveniji pošljemo domov, kjer zanj skrbi soproga, ki hodi v službo in mora skrbeti tudi za dva šolajoča se otroka. Pošljemo ga domov, ker pri nas ni ustanove, ki bi prevzela skrb za tega bolnika. Si predstavljate, kaj to pomeni?
(...)
Moti me, ker se zdi, kot da ta problem pri nas sploh ne bi obstajal. Svojci se, seveda, zavedajo, da tako ne bi smelo biti, vendar so utrujeni. Ne bodo pisali pisem bralcev, ne bodo se prerekali na okroglih mizah, ne bodo metali kock v parlament ali protestno kolesarili. Ne bodo, ker 24 ur na dan delajo za svojega bližnjega. Nimajo časa, preutrujeni so in neprespani. Nimajo energije za proteste pred ministrstvi in državnim zborom. Zato so nevidni. Če pa si danes neviden, ne obstajaš. Če nisi v medijih, ne obstajaš. In tako tudi niso skrb nobene vlade.
Zdravstveni portal
