Ustavni pravnik dr. Marko Novak: Odločitev ustavnega sodišča v zadevi Patria me je presenetila

Potem ko je ustavno sodišče zavrglo ustavno pritožbo Janeza Janše v zadevi Patria z razlago, da še ni izkoristil vseh drugih pravnih sredstev, kaže, da bo moral nekdanji premier čez nekaj dni v zapor. Kaj bi pomenilo za slovensko sodstvo, če se potem ugotovi, da je šel nekdanji premier v zapor neupravičeno?

Če ta neuradna novica drži, me je odločitev ustavnega sodišča osebno presenetila, saj sem pričakoval vsebinsko odločanje, četudi je tudi ta legalna in verjetno celo zelo blizu uveljavljeni sodni praksi ustavnega sodišča v takih zadevah. Jaz sicer razumem drugi odstavek 51. člena zakona o ustavnem sodišču drugače – še posebno glede izjemnosti ter nepopravljivih posledic za pritožnika. Morda je edino glede očitnosti kratenja človekovih pravic zadeva manj sporna, četudi bi se tudi o tem dalo diskutirati – glede na naravo indične sodbe. V tem primeru sta pogoja očitnosti kratenja in nepopravljivih posledic podana kumulativno, to pomeni, da morata biti izpolnjena oba, če naj sledi pravna posledica. Na splošno me moti vse preveč razširjena praksa ustavnega sodišča, ki zelo rado formalistično-procesno zavrača svoje vsebinsko odločanje v zadevah človekovih pravic, četudi bi po ustavni teoriji moralo biti nekakšen moralni zakonodajalec v družbi, ki naj pomeni moralno sanacijo morebitnih napak drugih, nižjih pravnih organov. Pa ne razmišljam le o bivšem premierju –ampak o sleherniku, ki bi bil na tem, da mu v kratkem grozi zaporna kazen. Če to ni razlog za izjemno vsebinsko odločanje, ne vem, kdaj bi sicer izjema lahko obstajala. Svojevrstni paradoks bo v tem, da bodo ustavni teoretiki takšno odločitev razlagali kot liberalno-levičarsko, čeprav  bo v bistvu izjemno konservativna, saj pomeni precej formalistično uporabo zakona v škodo obsojenega pritožnika.

Bi šlo potem, če se izkaže, da je bil zapor neupravičen, za nepopravljive posledice za pritožnika?

Za posameznika bodo to brez dvoma nepopravljive posledice, ki mu jih niti znatna odškodnina zaradi ugotovitve nedolžnosti ne bo mogla odpraviti. Za sodstvo to ne bo problem, ker se takšne zadeve žal tu in tam dogajajo. Ne le pri nas, temveč povsod po svetu in spadajo v kategorije t. i. sodnih zmot. Ko npr. po dvajsetih letih zapora za nekoga ugotovijo, da ni bil pravi storilec. Kdo mu lahko tedaj kaj povrne? Noben denar tega ne odtehta. Zato pa je kazenskopravna teorija v zgodovinskem razvoju razvila procesna načela in kavtele, h katerim spada tudi načelo in dubio pro reo ter visoki dokazni standardi, ki jih je treba izkazati za obsodbo. Iz takšnega pogleda izvira tudi rek, da je bolje nekaj krivih oprostiti, kot že enega samega nedolžnega obsoditi.

V TISKANI IZDAJI IN V TRAFIKI ZA TABLIČNE RAČUNALNIKE VEČ O OKOSTENELEM PRAVNEM POZITIVIZMU V NEKDANJIH KOMUNISTIČNIH DRŽAVAH; O POMANJKANJU PATRIOTIZMA PRI TISTIH, KI NASPROTUJEJO VOLITVAM MED POČITNICAMI; ZAKAJ BI BILO DOBRO RAZMISLITI O VEČINSKEM ALI POLVEČINSKEM VOLILNEM SISTEMU; ZAKAJ PROFESORJEM Z JAVNIH UNIVERZ NE DIŠI, DA BI V SLOVENSKO VISOKO ŠOLSTVO PRITEGNILI AKTERJE Z ZAHODA.