Tajkunski posli žene direktorja Sove: Vloga zakoncev Klemenčič v aferi Sova

Ani Klemenčič (uradno Anica) seveda nismo spraševali o etiki in integriteti njenega moža. To je povedala sama. Zanimalo nas je, kaj se dogaja z ovadbo, ki je bila proti njej vložena pred dobrina dvema letoma. Preiskovalci Nacionalnega preiskovalnega urada (NPU) so takrat podali ovadbo proti Klemenčičevi, ker naj bi pomagala pri kaznivem dejanju nezakonitega financiranja Merfina, se pravi družbe, prek katere je Bine Kordež prevzemal nakelski Merkur.

»Strahopetni anonimneži!«

»Nič ne vem. Čudno je, da je kaj,« je povedala Ani Klemenčič. S tožilstva pa so nam sporočili: »V zvezi z zadevo, po kateri sprašujete, vas obveščamo, da je Specializirano državno tožilstvo na Okrožno sodišče v Ljubljani dne 8. julija 2016 vložilo obtožnico zoper štiri fizične osebe zaradi kaznivega dejanja zlorabe položaja ali zaupanja pri gospodarski dejavnosti po 24. členu Kazenskega zakonika (KZ-1).« Med obtoženimi naj bi bila tudi nekdanji predsednik uprave Gorenjske banke Gorazd Trček in nekdanji prvi človek Merkurja Bine Kordež. Četverica naj bi se omejitvam zakona o bančništvu, po katerem je lahko banka do posameznega komitenta ali skupine povezanih oseb izpostavljena za največ 25 odstotkov, izognila tako, da so kreditiranje Merfina izpeljali prek G Skupine (družba je danes na zahtevo Gorenjske banke v stečaju), v kateri je bila Ani Klemenčič izvršna direktorica. To dejstvo, da je Ani Klemenčič ovadena, so izkoristili tudi pisci anonimke o Sovi, češ da je žena prvega obveščevalca v državi kriminalka.

»Pisci anonimke so strahopetci. Če imajo kaj povedati, naj se predstavijo z imenom in priimkom. Moj mož enega centa ne bi vzel,« pravi Ani Klemenčič. Zaradi obtožbe pa se samo drži za glavo: »Mi smo že leta 2011 zaradi poslovne goljufije in preslepitve ovadili Gorenjsko banko, zdaj pa je videti, kot da sem jaz sostorilka.« Potoži, da nje nikoli nihče ni nič vprašal, da je z družino deležna medijske gonje, ki jo usmerja piarovska agencija, ki je delala za Gorenjsko banko. Njena zgodba je taka.

Reševanje vojaka Bineta

Pred slabim desetletjem je Gorenjska banka ugotovila, da je do prevzemnika Merkurja preveč izpostavljena. Zato je Kordež z bančniki iskal način, kako se izogniti kršitvam zakona o bančništvu. Tako je denimo banka svoje delnice Merkurja prodala Salonitu Anhovo. Pravzaprav jih ni prodala, ampak je nekdanji šef Salonita Jože Funda podjetje odstopil za »parkirišče delnic«. Na vrhuncu operacij je bila anhovska družba do Merkurja in Merfina izpostavljena s kar 45 milijoni evrov, denar za nakup pa je dala Gorenjska banka. To pomeni, da so gorenjski bančniki kreditirali sami sebe. »Pomoč« Kordežu in druščini je Salonitu prizadejala milijonske izgube, poleti leta 2012 so zaradi tega lastniki Fundi pokazali vrata, družbo so obiskali tudi kriminalisti.

A za prevzem Merkurja je bilo teh nekaj deset milijonov premalo, potrebnih je bilo nekaj sto milijonov evrov. Zato je Kordež, ki je vodil prevzem, z Gorenjsko banko iskal še druge »prijateljske« družbe, ki bi za obvod posodile ime svojega podjetja. »Oni so našli Iskratel, Gorenje, Hidrio, a na koncu so prosili tudi nas, se pravi G Skupino. Bilo je leta 2009. Vprašali so, ali lahko posodimo ime. Nisem nasprotovala, pristala sem, ker so nam zagotovili, da za nas to ne pomeni prav nobenega tveganja,« pripoveduje Ani Klemenčič. Pravi, da je bilo takih podjetij, ki so služila kot obvodna, kar 37. To samo priča, za kako veliko prevzemno operacijo je šlo. G Skupina je dobila šest milijonov evrov, ki jih je še isti dan nakazala naprej. To je bil čas, ko se je Kordež hvalil, da je dobival kredite »na svoje dobro ime«.

Mesarsko klanje s tožbami

Epilog je znan. Prevzem Merkurja ni uspel, Merfin je šel v stečaj (tudi družba HTC Dve, ki je vložila zahtevo za stečaj, hkrati je bila to družba, ki je služila kot vzvod za prevzem Merkurja), Kordež je končal za zapahi. A med banko in družbami, ki so posodile ime, se je začelo mesarsko klanje. Na tapeti se je znašla tudi G Skupina, od katere je Gorenjska banka terjala vračilo šestmilijonskega kratkoročnega posojila. Januarja 2011 je bila vložena zahteva za izvršbo, G Skupina se je pritožila, kasneje ji je uspelo celo na višjem sodišču, po več medsebojnih pritožbah nov narok, kot poroča stečajni upravitelj Janez Felc, še ni razpisan. Tožbo je vložila tudi G Skupina, in sicer proti Merfinu, Gorenjski banki in Gorazdu Trčku. Zadeva je v fazi čakanja na razpis novega naroka. Zaradi medsebojnih tožb je prišlo v družbi med partnerji tudi do razkola.

A zgodbe še ni konec. Gorenjska banka je aprila 2013 vložila nasprotno tožbo. Tudi pri njej se čaka na razpis naroka. Hkrati so bankirji junija istega leta G Skupino poslali v stečaj. Ani Klemenčič, ki je bila po stečaju nekaj časa direktorica Radia Kranj, pravi, da se je Gorenjska banka z armado odvetnikov spravila nanjo. »Dve leti svojega življenja sem porabila, da sem našla dokumente, ki dokazujejo, da imam prav,« je povedala. Meni, da je najbrž tudi anonimka zoper njenega moža del gonje in zastraševanja. Anonimka namreč Zoranu Klemenčiču očita, da je nesposoben za vodenje Sove, da je agencija izgubila vso operativno zmogljivost, da bi se lahko spoprijela z varnostnimi grožnjami (zato je ogrožena nacionalna varnost države), da je maščevalen in brutalen človek ter da agencijo izrablja za zbiranje obveščevalnih informacij, ki koristijo njegovim poslovnim interesom in zaščiti njegove žene v sodnih postopkih.

Delež zakoncev Klemenčič v GBD BPD vreden četrt milijona evrov

Zakonca Ani in Zoran Klemenčič sta, kot kaže letno poročilo, konec lanskega leta lastniško obvladovala 27,12 odstotka GBD BPD (GBD Gorenjska borznoposredniška družba). Njuna naložba je bila vredna okoli četrt milijona evrov.

GBD BPD, ki je nastala leta 1996, je imela lani 1,2 milijona evrov čistih prihodkov, to je 19 odstotkov manj, kot leta 2014. Dobička je bilo za slabih 24.000 evrov. Največji delež prihodkov (36,3 odstotka) so bile storitve borznega posredovanja, četrtina prihodkov pa je bila vezana na storitve vodenja računov nematerializiranih vrednostnih papirjev.

GBD BPD je bila med najuspešnejšimi družbami na ljubljanski borzi. Tržni delež, ki je znašal 7,45 odstotka, je lani povečala na skoraj deset odstotkov in se uvrstila na 5. mesto od skupno 16 članov borze. Na tujih trgih je največ poslov sklenila s partnerjem ViTrade iz Nemčije (trgovanje na borzah v Nemčiji pomeni 60,5 odstotka vsega trgovanja v tujini, sledijo ZDA z 32,33 odstotka).

Posli zakoncev Klemenčič

Poslovno sta zakonca Klemenčič res zelo povezana. Oba sta solastnika GBD Gorenjske borznoposredniške družbe, ki je z oddelitvijo premoženja ustanovila G Skupino. V tej družbi je bila Ani Klemenčič izvršna direktorica, Zoran Klemenčič pa član nadzornega sveta. Ani Klemenčič je članica upravnega odbora GBD Invest, družbe, ki je ustanoviteljica Creineinvest. Klemenčičeva ima v lasti tudi GBD Svetovanje, ki ima 66,67-odstotni delež kapitala družbe Naturafit (preostali delež je v lasti Jana in Nine Klemenčič). GBD Svetovanje, kot je razvidno iz letnega poročila, ima v lasti polovico GBD Invest. Ta naložba je v celoti zastavljena, GBD Invest ima dobrih sedem milijonov evrov kapitala. Zoran Klemenčič je 50-odstotni lastnik družbe Max Fin (z Borisom Erženom, človekom, ki se skupaj z Andrejem Grzetičom ves čas pojavlja v poslih zakoncev Klemenčič), ta pa je ustanoviteljica družbe Nufin.

Kratko življenje družbe G Skupina

G Skupina s sedežem v Ljubljani (sprva v Kranju) je nastala z oddelitvijo premoženja GBD Gorenjske borznoposredniške družbe v letu 2008 (takrat se je imenovala GBD Skupina). Ena od izvršnih direktorjev je bila Ani Klemenčič, ki je bila po podatkih Ajpesa z možem Zoranom Klemenčičem tudi v nadzornem svetu (NS) družbe. Predsednik NS je bil Boris Eržen, največji posamezni lastnik GBD BPD.

Finančne težave družbe so se začele s propadom menedžerskega prevzema Merkurja, v katerem je bila G Skupina eno izmed obvodnih podjetij za financiranje prevzema. Nastal je spor z Gorenjsko banko, ki je Merfin (podjetje, ki je Binetu Kordežu služilo na prevzem nakelske družbe) financirala tudi prek G Skupine.

Decembra 2012 se je začela prisilna poravnava, ki je bila junija 2013 ustavljena, saj je Gorenjska banka zahtevala stečaj. Stečajni upravitelj je Janez Felc (Relf, poslovno svetovanje), ki je priznal več kot deset milijonov evrov terjatev. Pomenljivo je, da je G Skupina v času, ko je bil predlagan stečaj, poslovala z dobičkom, konec junija letos je imela po podatkih rednega poročila stečajnega upravitelja v stečajnem postopku 3,9 milijona evrov čiste izgube.

Vloga družbe Nufin

Nufin ima v tej zgodbi posebno vlogo, čeprav se zdi, da je povsem nepomembna družba, ki zadnja leta posluje z izgubo (on nič prihodkih), bilančni dobiček pa si ji je od leta 2011 (1,2 milijona evrov) do lani spremenil v minus (dobrih 14 tisočakov bilančne izgube). Nufin je bil z Nino in Ani Klemenčič delničar Marine Portorož. Klemenčičeva družba pa je bila tista, ki je kot mala delničarka napovedala izpodbojno tožbo, potem ko so Terme Čatež julija 2011 iz lastništva Marine izrinile male delničarje. Delničarji so dobili 65 evrov bruto za delnico, prav toliko, kot so Terme ponujale ob ponudbi za prevzem, mali delničarji pa naj bi izsiljevali za sto evrov, a na to prevzemna družba ni pristala.

Sova in Marina

V tem času je bil Zoran Klemenčič zaposlen na ministrstvu za obrambo (med letoma 2000 in 2004 je bil tudi generalni direktor OVS – Obveščevalno-varnostne službe obrambnega ministrstva, njegov politični boter naj bi bil Jelko Kacin), Sova pa je, kot so kasneje poročali mediji, spremljala privatizacijo in prisluškovala politikom in drugim osebam iz javnega življenja. Vpleten naj bi bil Sandi Bonaca (ki ga je po odpovedi najprej zaposlil Zoran Janković, nato je prišel v urad za Slovence v zamejstvu in po svetu).

Sicer ni (za zdaj) nikakršnih materialnih dokazov, da bi Sova takrat spremljala tudi male delničarje Marine in informacije o njihovih namerah posredovala naprej lastnikom Term in Marine, a vsaj tri zadeve govorijo za to tezo: prvič, Sovo je takrat vodil Sebastjan Selan, ki je po razrešitvi s položaja februarja 2012 takoj postal direktor Marine Portorož in Term Čatež; drugič, leta 2013 je vodenje Sove (potem ko je vlada Alenke Bratušek razrešila Damirja Črnčeca) prevzel Stane Štemberger, ki je bil v preteklosti zaposlen v DZS (ta obvladuje Terme Čatež in Marino Portorož). Tretjič, Zoran Klemenčič je ob aferi z anonimnim pismom dejal: »V Sovi ni nikakršnega alarmantnega stanja in kaosa. Pisanje anonimnih pisem je zelo verjetno povezano z nekaterimi drugimi interesi oziroma interesi tistih, ki bi radi imeli vpliv v agenciji, a ga nimajo.«

Črnčec: »Déjà vu!«

Pretekli teden je podporo Klemenčiču izrazil tudi ministrski predsednik Miro Cerar. Po neuradnih informacijah naj bi Klemenčič celo govoril, da je on »zadnji branik pred Bojanom Petanom«. Slednji obvladuje DZS, leta 2014 je bil Petan tudi ovaden, med drugim zaradi izčrpavanja prav Marine Portorož. Ko smo na specializirano državno tožilstvo vprašali, kaj se dogaja s to ovadbo (poleg Petana so bili ovadeni še štirje) in ali je že vložena kakšna obtožnica, smo prejeli odgovor. Za zadevo v zvezi z Ani Klemenčič so nam sporočili, da so v začetku julija vložili obtožnico, glede zadeve z Marino Portorož pa so nas takole odpravili: »V zvezi z drugo zadevo vas obveščamo, da vam bomo informacije posredovali v zakonskem roku.«

»Anonimke, trači s kolegijev direktorja Sove – déjà vu! Nekateri zdravijo frustracije: ni jim uspelo priti na funkcijo ali niso več na njej,« je pred dnevi na tviterju zapisal Damir Črnčec, nekdanji direktor Sove. Najbrž ve, kaj govori, saj je bil sam deležen nekaterih podobnih poskusov diskreditiranja. Ni edini. Leta 2009 je tedanjemu šefu Sove Andreju Rupniku v anonimnem pismu »mlajši delavec Sove« očital, da so celotne razmere v agenciji »katastrofalne«, Sovo pa naj bi vodili »popolni amaterji«. Kasneje je takratni premier Borut Pahor Rupnika zamenjal, novi šef Sove je postal – Sebastjan Selan. Ja, tako hitro se menjavajo šefi obveščevalcev; v tem desetletju je Klemenčič že šesti direktor Sove (če štejemo tudi Rupnika, ki se je poslovil leta 2010).