Superzvezdnik Bono Vox (U2) podprl kapitalizem, zagovarja prosti trg

Zadeva je na prvi pogled nenavadna. Hollywood ter svet zabavne in resne kulture sta večkrat načelno nekoliko levičarsko usmerjena. Pa saj ne bi bilo nič narobe, če bi levičarstvo pomenilo socialni čut za ljudi v stiski, iskreno voljo in ideje, kako tem ljudem pomagati. Njihovo ravnanje pa je zelo pogosto drugačno: socialne teme so samo povod in izhodiščna točka, ki jo potrebujejo za ceneno in »moderno« kritiziranje neusmiljenega kapitalističnega sveta, »ki melje in drobi vse pred seboj«. Pri tem pozabljajo,  da so sami največji komercialni produkt tega kapitalizma. O iskrenosti pri takem ravnanju ni potrebno posebej govoriti, ker se lažna morala razkriva sama po sebi.

Bono zagovarja prosti trg

Zato so presenetljiva redka »nasprotna mnenja«. Bono, ki so ga mnogi kritizirali zaradi njegovega pogostega srečevanja z mogočniki kapitalističnega sveta na srečanjih G8, je šel še korak dlje: jasno in glasno je izrazil svoje mnenje, da je kapitalizem lahko rešitev za težave tretjega sveta, na katere frontman U2 opozarja že skoraj trideset let. Bono je ponudil neko rešitev, s katero ima vsakdo pravico strinjanja ali nestrinjanja. Ampak Bono je naredil korak naprej in se javno izpostavil.  V nagovoru, ki ga je imel pred 700 študenti univerze Georgetown novembra 2012, je dejal: »Pomoč je samo sredstvo za začasno ustavitev razlik. Trgovanje in tržni kapitalizem sta sposobna rešiti revščine več ljudi kot zunanja pomoč. Ko se ukvarjamo z vprašanjem revščine po svetu, sta tuja pomoč in »zunanja blaginja« samo obliž na rano. Prosti trg je zdravilo. Podjetništvo je najbolj prepričljiva pot do razvoja.«

Gre za besede, ki imajo revolucionaren naboj: Bono se je s temi mislimi postavil popolnoma na stran zagovornikov prostega trga. Zaradi tega so ga seveda v številnih krogih, predvsem v okoljih »radical-chic«, označili za izdajalca. V bistvu pa so njegove besede preprosto in logično izvajanje ljudske modrosti: lačnemu ne boš pomagal tako, da mu za kosilo spečeš ribo. Pomagal mu boš, če ga boš naučil ribariti. Bono je dejal samo to, da je treba ljudi, ki so v hudih težavah, naučiti, da poskrbijo sami zase. Pomoč kot obliž je dobrodošla, ni pa rešitev. Pri tem ne smemo nikoli pozabiti Bonove zgodovine aktivizma. Podobo filantropa je gradil prav na pomoči državam tretjega sveta. Je z izjavo o kapitalizmu zanikal vse svoje prejšnje delovanje in radikalno spremenil smer razmišljanja? Ne, nikakor ne. Nova Bonova »doktrina« ni nasprotje tega, kar je prej zagovarjal. Gre za nadgradnjo, za korak naprej. Pomoč je potrebna, a je samo obliž. Potem ko je obliž naredil svoje, je treba nastopiti  z bolj celovito rešitvijo, ki rano dokončno zaceli.

Boj za odpis dolga

Zgodovina Bonovega aktivizma je dolga že skoraj 30 let. Skupaj z Bobom Geldofom je bil med glavnimi pobudniki koncerta Live Aid, velikega dogodka leta  1985, dobrodelnega večera, ki je hkrati potekal v Londonu in New Yorku. Nastopili so vsi najbolj znani rock in pop zvezdniki, nabrani prihodki pa so bili namenjeni reševanju humanitarne krize v Etiopiji zaradi posledic hude lakote. Dvajset let kasneje (leta 2005) je Geldof ponovil dogodek, tokrat je bilo prizorišč kar 11. Zadnji od koncertov je bil v Glasgowu le nekaj dni pred vrhom G8 v škotskem mestu: šlo je za pobudo, ki bi morala vodstva bogatih držav opozoriti na probleme lakote in revščine v Afriki. Člani U2 z Bonom na čelu so bili tudi v tem primeru med pomembnejšimi izvajalci.

Pa ne samo to: v  osemdesetih in devetdesetih se je Bonova skupina uveljavila kot eden izmed bendov z »največjim političnim vplivom«: rdeča nit pesmi je bila vselej mir. Gre za protivojno himno Sunday Bloody Sunday, ki je izhajala iz nasilja na rodnem Irskem, za spomin na Martina Luthra Kinga v pesmi Pride (In The Name Of Love) in za poklon burmanski opozicijski voditeljici Aung San Su Či, ki je več let preživela v zaporu, s pesmijo Walk On. Pa ostra kritika Reaganove politike v Južni Ameriki (pesem Bullet In The Blue Sky) ali spomin na ranjeno povojno Sarajevo (Miss Sarajevo) in New Orelans po orkanu Katrina (The Saints Are Coming). Bono se je ob tem osebno zavzel s številnimi pobudami. Osebno je bil angažiran v kampanji One in fundaciji Data – za boj proti aidsu. Leta 2005 je ustanovil tekstilno blagovno znamko Edun po logiki pravične trgovine, ki naj bi zagotavljala trajnostne zaposlitve v razvijajočih se državah.

Pobuda, zaradi katere je Bono še najbolj zaslovel, pa je bil odpis dolga revnih držav. Gre za proces, ki se je začel v devetdesetih letih v času predsedovanja Billa Clintona in bil posebno odmeven v obdobju, ko je bil predsednik ZDA George Bush ml. To je bilo tudi tisti čas, ko se je pevec skupine U2 najpogosteje pojavljal ob boku najvplivnejših zemljanov. Takratna pobuda, ki so jo začeli podpirati širši institucionalni in civilnodružbeni krogi, je dosegla dokajšen uspeh, Bono pa je bil med njenimi najglasnejšimi zagovorniki. Trojček, ki ga sestavljajo Mednarodni denarni sklad (MDS) Svetovna banka in Mednarodni razvojni sklad, je junija 2005 na pobudo držav G8 začel postopek izničenja zunanjega dolga 41 revnih držav. Do danes se je po podatkih MDS  v to vključilo 38 od 41 predvidenih držav. Leta 2005 je revija Time tudi zaradi tega razglasila slavnega pevca za osebnost leta (skupaj z zakoncema Gates). Bono pa je postal tarča številnih kritik: kdor ga je dotlej zagovarjal kot pravičnika in glasnika zatiranih, je njegovo sestankovanje z gospodarji sveta označil za veleizdajo. V smislu Bono je prešel na »temno stran sil«.

Bono kot politik

Mirovniška žilica je Bonu v številnih krogih najprej prinesla pečat »levičarstva« z negativno konotacijo. A to je bilo povsem zgrešeno. Povsem zavajajoče so tudi številne negativne opazke glede Bonovih prizadevanj v zadnjih letih, ko so ga nekateri nekdanji privrženci »prekrstili« v konformističnega kapitalista. 

Na Bonovo aktivistično pot je treba pogledati brez očal ideoloških apriornih opredelitev. Drži, da pevec U2 že nekaj časa ni več samo angažirani rock zvezdnik, ampak nekaj več: pridobil si je status, kot ga je v sedemdesetih užival John Lennon. Postal je mnenjski voditelj in politična figura. Njegove besede glede tržnega gospodarstva je treba jemati v tem kontekstu, tako kot je bil Lennonov mirovniški protestni shod »v postelji« povsem politično dejanje. Dejstvo, da je Bono blagoslovil tržno gospodarstvo kot rešitev, je treba razumeti kot dejanje na poti razvoja njegove politične osebnosti, ki ne izhaja samo iz teorije liberalne ekonomske šole, ampak tudi iz zgodovinskih primerov. Osnova za razvoj blaginje v Zahodni Evropi po drugi svetovni vojni je bilo sprejetje liberalnih ameriških načel, ki so se uresničile  s Trumanovo doktrino zaustavljanja sovjetskega vpliva in z ekonomsko pomočjo Marshallovega plana: Američani so takrat ponovno »naučili ribariti« Zahodno Evropo, ki je bila potem v petdesetih in šestdesetih sposobna samostojno doseči izjemno gospodarsko rast. In blaginjo, ki je široke množice ljudi potegnila iz povojne revščine.

To je idejna baza, o kateri govori Bono, ko pravi, da je tržno gospodarstvo rešitev za Afriko. Črne celine seveda ne moremo primerjati s povojno Evropo: Anglija in Francija sta v prvih povojnih letih lažje sledili naukom Marshallovega plana, ker sta v načelu imeli za sabo izkušnjo tržnega gospodarstva in demokracije iz preteklosti. Tudi Nemčija se je kaj kmalu spet vpeljala v to logiko. Rezultati so bili očitni v desetih oziroma petnajstih letih. In to po celotni Zahodni Evropi. Afriškim državam ta izkušnja svobodnega trga v preteklosti primanjkuje, zato je pridobivanje blaginje z zagonom zdravega tržnega gospodarstva precej dolgotrajnejši proces, ki ga je treba graditi skoraj na novo in paziti, da ne zaide na stranska pota. Zastrašujoča slika današnje Afrike je, to mora biti jasno, v dobršni meri posledica evropske kolonialne ihte in plenjenja v prejšnjih stoletjih. Evropa in zahodni svet sta s tega vidika dolžnika afriške celine. Kljub vsem tem priznanjem in »moralnemu dolgu« zahodnega sveta, da (vsaj delno) popravi krivico, storjeno Afriki, pa je realnost taka, da si mora afriški človek za trajnostno rešitev problemov črne celine pomagati najprej sam. Podjetništvo in svobodni trg sta pri tem ena od možnih rešitev, ki v ospredje postavljata sposobnosti vsakega posameznika.

Ideja je, Bono pa si jo je drznil izustiti, kljub temu  da je za generacijo, ki je zrasla ob delih Naomi Klein, vse prej kot popularna. Če pogledamo nekoliko drugače (in manj ideološko obremenjeno), gre samo za zdravorazumsko logiko, da mora človek sam loviti ribe za lastno preživetje, ker mu jih drugi ne bodo nosili na srebrnih pladnjih.