Ob razglasitvi obsodilne sodbe v primeru Patria ste v Zboru za republiko opozorili, da je bila obdolženim kršena pravica do poštenega in pravičnega sojenja. Kakšni razlogi so vas vodili do tako odločne in ostre ocene?

Pri odgovoru na to vprašanje želim najprej pojasniti, da zahteva po poštenem in pravičnem sojenju ni le popularno poimenovanje tega, kar vsak od nas občuti, kadar osebno zazna krivičnost v delovanju sodnega kolesja, ampak gre za strokovno pravno poimenovanje določeno v dveh najpomembnejših mednarodnih pravnih pogodbah, ki zavezujeta Republiko Slovenijo.

Katera pa sta ta dva mednarodna pravna dokumenta in kaj določata?

To sta Evropska konvencija o človekovih pravicah, ki v 6. členu vsakomur zagotavlja pravico do poštenega sojenja in Listina Evropske Unije o temeljnih pravicah, ki v drugem odstavku 47. člena zagotavlja pravico do pravičnega sojenja. Enake pravice, le z nekoliko drugačnim opisom in poimenovanjem zagotavlja tudi slovenska Ustava.

Temeljne zahteve do poštenega in pravičnega sojenja in do enakega varstva pravic v sodnem postopku pred okrajnim sodiščem niso bile spoštovane. Že prva analiza na podlagi dokaj izčrpnega obveščanja javnosti preko v sodni dvorani neposredno navzočih poročevalcev številnih slovenskih medijev in preko javnosti dostopnega sodnega gradiva iz samega kazenskega spisa, na tem mestu imam v mislih prvotni obtožni predlog državne tožilke, dopolnjeni obtožni predlog državnega tožilca, zaključno besedo državnega tožilca, zaključno besedo pravnih zastopnikov obdolženih in zaključno besedo samih obdolžencev ter izrek sodbe in njena ustna obrazložitev, je več kot dovolj za ugotovitev, da so bile v sodnem postopku na prvi stopnji grobo kršene temeljne pravice obdolžencev do jasnosti in določnosti pri opredelitvi očitanega storjenega dejanja v skladu z opisom kaznivega dejanja v kazenskem zakoniku, naravnost osupljivo so bili v sodnem postopku brez vsake primerjave s podobnimi postopki na sodiščih opuščeni pravni standardi, ki so nujno potrebni kot varovala proti samovoljnem in krivičnem sojenju, prezrto je bilo spoštovanje enotne sodne prakse glede na odločanje Vrhovnega sodišča Slovenije, zaradi česar je bila obdolžencem onemogočena pravica do učinkovite obrambe.

 

Poudarili ste tudi, da je veliko kazenskih sodb pravno nepravilnih in razveljavljenih na višjih sodiščih. Imate konkretne podatke, koliko je takih sodb?

Natančne podatke ima sodna statistika, po razpoložljivih podatkih pa je vsaka peta sodba v pritožbenem postopku razveljavljena, torej spoznana za pravno nepravilno in protipravno in zato napačno.

Vas je presenetilo, da je sodnica v celoti sledila obtožnemu predlogu? Je običajno, da sodišča bolj verjamejo tožilstvu kot obrambi?

To me je resnično presenetilo, kajti nenavadno je, da sodišče nekritično, tako rekoč slepo sledi in prevzame celotno vsebino obtožnega predloga in vse tožilčeve navedbe, hkrati z njegovo zahtevo po višini izrečene kazni. Takšni primeri so izjemno redki.

Matevž Krivic, ki je bil ustavni sodnik v vašem mandatu, sicer ostro obsoja Janševo politiko, vendar meni, da je sodišče v primeru Janše kršilo načelo, da je treba obdolženca v primeru dvoma oprostiti. Pravi, da za obsodbo ni dovolj verjetnost, da je nekdo storil kaznivo dejanje, ampak bi morala obstajati gotovost, ki pa je sodišče ni prepričljivo utemeljilo.

Temu načelnemu stališču je mogoče zgolj pritrditi. Vendar je treba zaradi jasnosti dodati tudi to, da iz doslej pridobljenih podatkov iz zgoraj omenjenega gradiva o vodenju postopka in iz zgoraj omenjenih gradiv, ki so bila doslej posredovana javnosti, ni mogoče zaznati niti tega, da bi v tem primeru obstajala verjetnost. Številni pravniki so opozorili, tudi sam sem opozarjal, da se postopek sploh ne bi smel začeti, kajti že sam obtožni predlog je imel takšne pomanjkljivosti, da bi ob resnem, predvsem pa dovolj strokovnem preizkusu, ali se sklada z opisom kaznivega dejanja, te preizkušnje ne prestal. Če povzamem na kratko: seveda se povsem strinjam glede ugotovitve kolega Krivica, da bi moral biti Janez Janša oproščen, toda ne samo zaradi tega, kar Krivic trdi, da ni bila izkazana gotovost, ampak ker niti verjetnost ni bila izkazana.

Ustavni pravnik dr. Miro Cerar se sprašuje, kako lahko pravniki javno izrekajo kategorične strokovne sodbe o tej zadevi, če niso preštudirali vsaj večji del tožilskega spisa, ki obsega okoli 22.000 strani. Ste ga morda vi prebrali?

Vse bistveno gradivo, to je tisto, ki sem ga navedel, je javnosti dostopno. V spisu je gotovo tudi veliko nepomembnega gradiva, ti. balasta, skratka nepotrebnega, kajti tisto, kar je bilo ključno, je seveda tožilec strnil že v obtožnem predlogu, v njegovi dopolnitvi in v svojem zaključnem govoru. To je dostopno javnosti in na to so prepričljivo odgovorili odvetniki obdolženih in tudi sami obdolženi v zaključni besedi. Ne nazadnje je bilo tudi iz spremljanja procesa, ki je trajal vse predolgo, moč opaziti, da so bile zaslišane številne priče, bilo jih je več kot 30, in da nobena izmed njih ni obremenila obdolžencev. Čeprav je sodnica, kakor zatrjujejo navzoči v dvorani, v številnih primerih eno in isto vprašanje pričam zastavljala tudi po desetkrat. Obremenilnih dokazov ni bilo, kar je razvidno tudi iz tega, ker se tudi izrek in obrazložitev sodbe ne sklicuje na izjave prič, temveč se sklicuje samo na različno listinsko gradivo, ki mu je sodišče v postopku v nasprotju z uveljavljenimi pravnimi standardi slovenske kazenskopravne doktrine in prakse priznalo status dokaza. Po vsem tem, kar smo lahko spoznali in je dostopno javnosti ter na kar se sklicujeta tako državni tožilec kot sodišče, takemu gradivu ni mogoče prisoditi statusa dokaznega gradiva, temveč domnev. Z drugimi besedami, gre za namigovanja, morda celo podtikanja. Tako gradivo ne more biti podlaga za kazensko obsodilno sodbo. Obdolženi so nedolžni obsojeni brez dokazov.

Kako komentirate mnenje dr. Rajka Pirnata, ki sicer pogostokrat nastopa v javnosti s pravnimi komentarji, da o sodbah sodišč ne bi smeli javno razpravljati?

Vsaka sodba je lahko predmet kritike. Nobena sodna odločba ni nezmotljiva, vsaka je lahko napačna. O pravni pravilnosti sodbe in o tem, ali jo lahko v širšem okolju sprejmemo kot pravično, je razprava odprta. Ta je lahko strokovna ali pa tudi širša javna razprava. V tujini lahko naletimo na številne takšne primere.

Dokler sodba ni napisana, se nanjo ni mogoče pritožiti. Napisana pa naj bi bila po sodnih počitnicah.

Upam, da bo čim prej. Ob tem bi želel opozoriti, da je očitno podano nerazumljivo nesorazmerje med časom, ki ga ima na razpolago sodišče, da napiše sodbo, ter časom, ki ga ima obramba na voljo za pritožbo. Sodišče mora napisati sodbo v 30 dneh, včasih ta rok prekrši in izda sodbo šele kasneje, pritožbo pa je treba obvezno vložiti v 15 dnevnem roku. Tu je neskladje očitno, ki zlasti pri tako zahtevnih primerih, kot je ta, opozarja, da gre nepravično odmerjen čas eni, posebno pa drugi strani v postopku.

V kolikšnem času lahko pričakujemo, da bo o zadevi odločilo višje sodišče?

Na to vprašanje pa odgovor ni težak, saj je rok predvidljiv, oziroma bi moral biti predvidljiv. Kot je javnosti znano, so 4. junija letos najvišji predstavniki Vlade in Vrhovnega sodišča podpisali in slavnostno razglasili poseben dogovor ti. Zavezo državljanom za izboljšanje stanja v sodstvu. V tem zavezujočem dokumentu je določen trimesečni rok, v katerem mora Višje sodišče odločiti. Zato državljani upravičeno pričakujemo, da bo pritožbeno sodišče, to je Višje sodišče v Ljubljani o pritožbi zaradi izrednega pomena zadeve ne le za nedolžne obsojene brez dokazov, ampak tudi zaradi izkazanega izjemnega vpliva na procese oblikovanja politične volje v Sloveniji odločalo čim prej in sprejelo odločitev najkasneje btri mesece po izdaji sodbe Okrajnega sodišča v Ljubljani.

Kakšni bodo postopki v primeru, če višje sodišče potrdi sodbo okrajnega sodišča? Kdaj je mogoče vložiti izredno pravno sredstvo na vrhovno sodišče in kdaj bi se lahko obsojeni obrnili na ustavno sodišče?

Zelo dvomim, da bi prišlo do potrditve sodbe okrajnega sodišča. V primeru, ko bi do take komaj verjetne odločitve Višjega sodišča dejansko prišlo, je takoj  mogoče vložiti tako izredno pravno sredstvo za varstvo zakonitosti na Vrhovno sodišče kot tudi ustavno pritožbo zaradi kršenja človekovih pravic na Ustavno sodišče. Na slednje se ustavna pritožba načeloma vloži po izčrpanju drugih pravnih sredstev, v posebnih primerih, kot je obravnavani primer pa zaradi nepopravljivih posledic ne le za obdolžene nedolžne obsojene brez dokazov, ampak tudi zaradi že omenjenih nepopravljivih posledic na oblikovanje politične volje v slovenski svobodni demokratični družbi  pa je ustavna pritožba dopustna takoj po sodbi drugostopnega sodišča. Možno je tudi oboje, sočasno vloga na Vrhovno in na Ustavno sodišče…

Lahko vložitev izrednega pravnega sredstva ali ustavne pritožbe preloži prestajanje zaporne kazni?

V obeh primerih se lahko vloži zahteva za izdajo začasne odredbe, s katero se zadrži pravne posledice in učinke izdane sodne odločbe na drugi stopnji.

Kaj pa bi pomenila razveljavitev sodbe okrajnega sodišča? Koliko časa se lahko sodni postopek vleče, dokler ne zastara, še zlasti ker ni naveden natančen čas domnevne storitve kaznivega dejanja?

Višje kot pritožbeno sodišče ima teoretično na razpolago tri možnosti odločanja: prvostopno sodbo okrajnega sodišča lahko spremeni in samo dokončno vsebinsko odloči, sodbo lahko potrdi, lahko pa jo tudi razveljavi in jo vrne z navodili v ponovno odločanje prvostopnega sodišča.

 

V kakšnem primeru pa je zastaralni rok v primeru, ko sploh ni znan čas domnevne storitve kaznivega dejanja?

Zastaralni rok traja deset let v tem primeru poteče od omembe prvega od morebitnih datumov navedenih v sodbi, to bi bilo enkrat v letu 2016.

Kaj bo vse to pomenilo za stranko SDS, ki jo vodi Janez Janša, še zlasti, če bodo volitve, preden se bo postopek končal? Zelo težko bo nastopal na volitvah, če bo zaprt.

Predvsem se je treba vprašati, kaj vsa ta umetno spočeta afera pomeni ne samo za stranko SDS, ampak za celotno Slovenijo. Že sam izbruh afere Patria, ki se je zgodil pred volitvami leta 2008 in ki ga je z velikim pokom napovedal neki visoko nakladni tednik, je povzročil, da po neponovljivem in izjemno uspešno vodenem predsedovanju Evropskega sveta takratna desnosredinska politična opcija na volitvah ni dobila večine in ni mogla nadaljevati začrtanih razvojnih projektov. Ko bi se to ne zgodilo, bi bila Slovenija danes v povsem drugačnem položaju in gotovo ne bi bila v tako globoki krizi. Iz tako politično montiranega razpleta dogodkov, spremljajoče politične posledice niso prizadele samo SDS, ki je bila največja stranka v koaliciji, ampak vso pomladno politično opcijo. Dejansko pa so prizadele tudi vse Slovence. Obdobja, ki so sledila, so krizo izjemno poglobila. Namesto rešitve so prinesla samo nekaj zmotnih ukrepov, ki so poglobili zadolžitev države. Oblikovanje desnosredinske vlade v letu 2012 je prineslo odločne korake v premagovanje težav in nekaj odločilnih ukrepov za izhod iz krize, njen padec v začetku 2013 pa potiska Slovenijo v težke preizkušnje in negotovo prihodnost.

Vam je morda znano, o kakšnih političnih sredstvih je Janša govoril, da jih bo uporabil? Kakšna lahko uporabi?

Pravna sredstva zoper sodno odločbo je mogoče uporabiti le v sodnem postopku. Javno izjavljanje o okoliščinah sodnega procesa in o njegovem vplivu na širše okolje pa sodi med ustavno zagotovljene pravice do svobodne izmenjave mnenj in oblikovanja politične volje. Vsaka razprava v javnosti, ki tako ali drugače  opozarja na dejstva, o katerih smo govorili, je tudi že politična razprava. To so politična sredstva, ki so ob tem procesu nenehno prisotna. Čeprav je proces potekal na sodišču, je bil nenehno predmet političnih komentarjev, na katere se seveda ni možno odzivati s pravnimi sredstvi, ampak na enak način, torej s političnimi sredstvi, Mlajša generacija pravnikov, ki so združeni v pobudi Evropska Slovenija, pričakuje, da se bo v naslednjih dneh in tednih v slovenskih akademskih in strokovnih pravnih krogih o primeru Patria razvila kritična in konstruktivna razprava. Po njihovem mnenju, s katerim se strinjam, taka razprava v demokratični in pravni državi ni le ustavno dopustna, temveč je nujna.

Kako na sodbo v primeru Patrie gledajo vodilni politiki v EU in ZDA?

Kolikor je znano, so bili izjemno presenečeni, da je obtožbo proti prvoobtoženemu Janezu Janši kot državna tožilka zastopala žena človeka, ki ga je kot agent SDV pred 25 let aretiral v primeru JBTZ v procesu pred Vojaškim sodiščem v Ljubljani..

Janez Janša je izgubil tudi upravni spor zoper protikorupcijsko komisijo glede očitkov o nepojasnjenemu izvoru premoženja.

Izgubil je spor na prvi stopnji, zato so še odprta številna pravna sredstva in ne dvomim, da jih bo tudi uporabil in na koncu v celoti uspel..

Tudi vas državno tožilstvo preganja zaradi domnevne zlorabe uradnega položaja v primeru imenovanja nekdanjega državnega sekretarja Roberta Marolta za notarja. Se je sodni postopek že končal?

Ta nepotrebni sodni postopek še teče, je pa v sklepnem delu in upam, da bo v kratkem tudi končan.

Vam je že znano, kako?

Trdno sem prepričan, da se bo končal z oprostilno sodbo, kajti v dosedanjem postopku  so bila nesporno ugotovljena sama razbremenilna dejstva..

Nekdanjega mariborskega župana Franca Kanglerja je sodišče obsodilo na sedem mesecev zapora zaradi zlorabe uradnega položaja v primeru dodelitve mestnega stanovanja vedeževalki Karin Ježovita. Ste seznanjeni s to zadevo?

Nekoliko sem seznanjen, podrobnejših in celostnih podatkov o postopku nimam, zato ga ne morem komentirati.

Ljubljanski župan Zoran Janković je še daleč od sodišča. Postopek zaradi domnevne zlorabe položaja v primeru oškodovanja Mercatorja se vleče že šest let, postopki zaradi Stožic in spreminjanja namembnosti zemljišč pa so še vedno v kriminalistični preiskavi. Ali verjamete, da smo v Sloveniji vsi enaki pred zakonom in da bo tudi zoper Jankovića napisana obtožnica?

Na to vprašanje si skušajte odgovoriti sami, spremljajte postopke in jih primerjajte med seboj.

Binetu Kordežu je višje sodišče celo zvišalo kazen na šest let in pet mesecev zapora. Ali bi ta sodba lahko postala sodna praksa, ki bi jo sodišča upoštevala v podobnih primerih, in referenčna točka za tožilstvo pri morebitnih pogajanjih o priznanju krivde?

Tega primera ne poznam dovolj, spremljal sem ga le obrobno preko medijev, zato bi težko povedal kaj več.

Kdo je po vašem odgovoren za izpustitev in nekajdnevno skrivanje Hilde Tovšak pred prestajanjem zaporne kazni, potem ko je sodišče zavrnilo njeno napotitev v zapor v zvezi z drugo zadevo?

Do zdaj javnosti prikazano poročilo kaže na odgovornost tožilstva.

Bi morala zaradi tega škandala odstopiti generalni državni tožilec Zvonko Fišer in predsednik vrhovnega sodišča Branko Masleša? Vsaj prvi, glede na vaš odgovor.

Mislim, da bi tudi nosilci najvišjih pravosodnih funkcij morali resno razmisliti o svoji odgovornosti.

Tako Fišer kot Masleša se morata braniti pred očitki, da sta kršila človekove pravice v komunističnem režimu. Ali je bila napaka, da ni bilo lustracije?

Glavna napaka je bila, da ni prišlo do razgradnje dediščine nekdanjega komunističnega režima, pri čemer je lustracija samo del te razgradnje. Slovenija se je znašla med državami, ki niso upoštevale priporočil iz RESOLUCIJE 1096  Parlamentarne skupščine Sveta Evrope z dne 27. 6. 1996 o ukrepih za razgradnjo dediščine nekdanjih komunističnih totalitarnih sistemov. Tudi zato je danes prav v takem položaju, kot ga opisuje 3. razdelek te resolucije. Poglejmo, kaj pravi:  Nevarnosti spodletelega procesa tranzicije so mnogovrstne. V najboljšem primeru bo vladala oligarhija namesto demokracije, korupcija namesto pravne države in organiziran kriminal namesto človekovih pravic. V najslabšem primeru bi rezultat lahko bil "žametna restavracija (obnova)" totalitarnega režima, če ne celo nasilno strmoglavljenje porajajoče se demokracije..

Kdo naj nadzoruje sodnike in tožilce? Sta sodni svet in državnotožilski svet dovolj ali potrebujejo tudi zunanji nadzor?

Ti dve pravosodni veji je treba obravnavati vsako posebej. Tožilstvo je po svetu urejeno na različne načine. Ponekod so tožilci izjemno samostojni, takšen je primer v Sloveniji, ponekod pa je njihova samostojnost manjša tako znotraj tožilske organizacije kot tudi v razmerju do izvršilne oblasti, ki pa v nobenem primeru ne posega na konkretne zadeve. Poznamo različne primere večje ali manjše samostojnosti samih tožilcev.

Za sodnike pa velja, da so pri svojem delu neodvisni, morajo pa biti tudi nepristranski in odgovorni. Kajti vse deklaracije o položaju sodne veje oblasti in torej tudi sodnikov, govorijo hkrati o treh bistvenih sestavinah položaja sodne veje oblasti: zahtevi po neodvisnosti, nepristranskosti in odgovornosti. V Sloveniji o zadnjih dveh ni bilo razprave, vedno se je govorilo zgolj o neodvisnosti sodnikov. O nepristranskosti in odgovornosti nismo zasledili nobene poglobljene razprave ne v strokovni ne v širši javnosti.

Kdo naj bi nadziral nepristranskost in odgovornost sodnikov?

Sodbe sodišč morajo biti take, da jih javnost sprejme in resnično spoštuje. Pri nas je vse preveč razširjena fraza, da je treba sodbe sodišč spoštovati. Treba jih je upoštevati in tudi izvršiti, vendar sodbe, ki jih javnost ne sprejme kot pravične, in delovanje sodstva, ki v javnosti ne daje videza nepristranskosti ali odgovornosti, ne zbuja spoštovanja. Spoštovanje si mora sodna veja oblasti in to vsak sodnik posebej ter vsi sodniki skupaj izboriti sami. Vsekakor pa je treba vsako sodbo izvršiti, saj izbiramo med Scilo in Karibdo, med manjšim in hujšim zlom, kajti če bi povprek udarili po pravosodnem sistemu, bi to lahko pomenilo njegov razpad in nepredstavljive posledice.

Se tožilci in sodniki preveč poznajo med seboj? Bi se morali v takih primerih sodniki izločiti?

Glede tega so v veljavi določena pravila, ki jih je treba spoštovati, vendar pa se kažejo pojavi, zaradi katerih bi lahko obstoječe razmere in način druženja sodnikov in tožilcev lahko označili najmanj za ustavno sporne. Navsezadnje tožilec je samo ena od strank v postopku. To pomeni, da bi tožilec načelno smel priti do sodnika ali kakor koli z njim komunicirati, vložiti spis ali odvzeti nekaj spisa, samo v navzočnosti odvetnika, ki je zastopnik nasprotne stranke oziroma obdolženca. Skratka, sodniki in tožilci ne bi smeli imeti nikakršnih medsebojnih stikov, ob katerih ni navzoča tudi obramba. To področje je neurejeno in ga bo treba urediti v sodnem redu in tudi v zakonu.

Kaj menite o alternativnem prestajanju zaporne kazni?

To obliko prestajanja kazni smo uvedli v našem mandatu 2004-2008 s spremembo kazenskega zakonika. S tem bi lahko bistveno pripomogli k reševanju problematike prevelike zasedenosti v slovenskih zavodih za izvrševanje kazni.

Premierka Alenka Bratušek je bila v opoziciji kritična do ukrepov Janševe vlade, zdaj pa z njimi mora nadaljevati, ker jo k temu prepričajo šele na njenih obiskih v Bruslju. Ob prvem je sprejela slabo banko in napovedala prodajo 15 državnih podjetij, ob drugem pa vpis zlatega fiskalnega pravila v ustavo, kar se je tudi zgodilo. Se lahko s temi ukrepi izognemo Trojki?

To je samo začetek. Doslej vlada lastnih ukrepov ni sprejela, razen takšnih, ki ne bodo pomagali k izhodu iz krize: skorajšnje povišanje DDV in grozečo napoved o povišanju davka na nepremičnine. S takšnimi ukrepi zagotovo ne bomo prišli iz krize. V takšnih razmerah vladi pride prav, da je javna pozornost v veliki meri usmerjena drugam npr. na sodni proces Patria. Prav v tem času, ko se je o tem sodnem procesu v medijih poročalo na dolgo in široko, nas je vlada udarila z napovedjo novega davka na nepremičnine in potihoma na skrivaj vse tuje nadzornike v nadzornih svetih v največjih državnih bankah NLB in NKBM odslovila in postavila na cesto. Tuji nadzorniki z izjemno bogatimi izkušnjami pri sanaciji bank so bili resnično neodvisni in nepristranski, prav teh se je vlada znebila po kratkem postopku.

Menite, da je mogoče prodati NKBM?

Vse je možno prodati, toda pred tem je treba poplačati dolgove in prodati za ceno, ki se jo dobi na trgu.

NLB vlada ne prodaja, ker meni, da bi jo bilo težje prodati kot NKBM. Namesto tega načrtujejo novo dokapitalizacijo.

Če se bo to zgodilo, napovedujem ne le zanesljiv propad državnega bančništva v Sloveniji, ampak tudi rapidno in usodno poslabšanje gospodarskih in življenjskih razmer za vse nas.

Potem ko so poslanci z ustavnimi spremembami omejili referendum, se ga vladajoča koalicija ne bo več bala. Težko bo namreč pripeljati dovolj volivcev, ki bi na referendumu razveljavili nek zakon.

Referendum bo še vedno mogoč, čeprav ga bo težje sklicati kot prej. Prejšnja ureditev je puščala preveč manevrskega prostora za spodkopavanje vladnih in zakonodajnih ukrepov, ne glede na to, kdo je na oblasti.

Gregor Virant kot varčevalni ukrep napoveduje zmanjšanje števila občin z 211 na največ 100. Vladajoča koalicija ima sicer dovolj glasov, da to stori.

Če bo to storila, bo s tem sprejela tudi odgovornost za svojo odločitev.

Vas je Virant razočaral, ker je zrušil Janševo vlado in omogočil vlado pod vodstvom Jankovićeve stranke?

Nekateri se v politiki obnašajo kot bolniki v bolniški postelji; obračajo se z boka na bok, misleč, da bodo tako bolj udobno ležali, nas je poučil že veliki Goethe.

Je Janez Šušteršič zamudil vlak za ustanovitev nove klasično liberalne stranke?

Bilo bi dobrodošlo, če bi jo ustanovil. Dejstvo je, da je med parlamentarnimi strankami v Sloveniji najbližja klasični liberalni šoli SDS.

Zamenjavo vlado je s svojimi glasovi omogočila tudi SLS. Je še mogoča pomladna koalicija SDS, NSI in SLS, kakršna je bila zadnje desetletje?

Če ne bo prišlo do zmerne desnosredinske koalicije, potem se bo Slovenija znašla v izjemno gospodarsko kritičnih razmerah, kajti levosredinska koalicija izzivom, pred katerimi smo se znašli, ne more biti kos. Lahko je kos nekemu kratkoročnemu izzivu, toda prej ali slej bo prišlo soočenje s kruto realnostjo.

Bi potrebovali še kakšno desno stranko, glede na to, da sta SLS in NSI zelo šibki?

Bolj bi potrebovali njuno okrepitev. Ne smemo pozabiti, da je zelo veliko volivcev pripadnikov pomladne opcije in so bili iz različnih razlogov razočarani, zaradi česar se ne udeležujejo volitev. Zlasti velika volilna abstinenca je v severovzhodnem delu Slovenije.

Kakšne aktivnosti Zbora za republiko načrtujete v prihodnje? V petek (pogovarjali smo se pred tem – op. p.) boste imeli javno tribuno v zvezi z afero Patria. Kaj pa naprej?

Razne javne tribune, okrogle mize, tudi kakšna večja zborovanja, v sodelovanju z Inštitutom dr. Jožeta Pučnika načrtujemo tudi izdajo tiskanih publikacij, študijskih in dokumentarnih gradiv in zbornika pravnih razprav o aferi Patria.